Razprava, kateri menjalnik je boljši, se vleče že kar nekaj desetletij in zaenkrat ji (še) ni videti konca, čeprav samodejni počasi, a vztrajno izpodrivajo ročne.
Vsak menjalnik ima svoje prednosti in tudi kakšno pomanjkljivost, ki pa je odvisna predvsem od zornega kota voznika.
Pri Volkswagnu smo v letu 2003 predstavili samodejni menjalnik z dvema sklopkama, na kratko imenovan DSG (nem. Direktschaltgetriebe). Prvi ga je svetu predstavil športni Golf R32 kot najzmogljivejša serijska različica Golfa četrte generacije. Takrat so gostilniške debate dobile še več naboja, samodejni menjalniki pa še več ljubiteljev.
V osnovi gre za komponento, ki omogoča vožnjo vozila v smeri tako naprej kot nazaj. Ker bi se radi v smeri naprej gibali bistveno hitreje ob omejeni vrtilni hitrosti motorja, ima vsak menjalnik nameščenih več prestav. Nekoč zgolj eno, danes največ sedem, ko je govora o ročnih menjalnikih v avtomobilih (tovornjaki postrežejo še s kakšno prestavo več), medtem ko samodejni omogočajo višje število prestav. Da sta vklop menjalnika in menjava prestav enakomerna in ne sunkovita, poskrbi sklopka, ki na nadzorovan način poveže dve različno hitro vrteči se komponenti. V primeru klasičnega vozila sta to gred motorja in pogonska gred, ki nadalje poganja kolesa vozila.
Prvi avtomobilski menjalniki z eno prestavo so tako omogočili zgolj vklop in izklop gibanja vozila naprej, nato so jim dodali še eno, da so se lahko kolesa ob enakem vrtenju motorja gibala še hitreje in s tem tudi vozilo. Kasneje so inženirji dodali vzvratno prestavo, ki je močno olajšala manevriranje vozila, saj je poskrbela, da se kolesa vozila gibajo v nasprotno smer kot pri ostalih prestavah. Če vse te manevre izvajamo ročno, torej voznik sam vklaplja in izklaplja sklopko ter pri tem menja prestave menjalnika, je seveda govora o ročnem menjalniku. V primeru, ko voznik zgolj vklopi ročico za vožnjo naprej ali nazaj in pri tem ne vpliva na delovanje sklopke, je govora o samodejnem menjalniku. Ti so v prvih zametkih nastali kmalu po vstopu v 20. stoletje in se vmes močno spreminjali, svoj resni razcvet v velikoserijskih vozilih pa so doživeli šele v zadnjih desetletjih.
Danes v svetu avtomobilizma poznamo štiri glavne skupine samodejnih menjalnikov, in sicer klasični hidravlični, kontinuirani variabilni (CVT), avtomatizirani ročni in nenazadnje še samodejni z dvema sklopkama, kot je Volkswagnov DSG.
Zametki samodejnega menjalnika pri Volkswagnu
Pri Volkswagnu smo štiristopenjski klasični samodejni menjalnik vgrajevali v modele Golf, Jetta, Beetle in Passat že od leta 1991 naprej, nato pa dobro desetletje kasneje svetu predstavili DSG menjalnik z dvema sklopkama. Njegova bistvena prednost pred klasičnimi samodejnimi menjalniki z eno sklopko je bistveno hitrejša menjava prestav in posledično bolj zvezna vožnja z manj »cukanja« ter nenazadnje tudi za 15 odstotkov nižja poraba goriva.
Dejstva o samodejnih menjalnikih s številnimi plusi in nekaterimi minusi
Poglejmo si, kaj vas lahko prepriča in odvrne od uporabe samodejnega menjalnika, ki je danes na voljo v praktično vseh klasično gnanih Volkswagnovih modelih, tudi pri gospodarskih, kot sta recimo Caddy Cargo in Transporter 6.1.
Prednosti:
- Nižja poraba goriva.
- Zaradi samodejnega menjalnika je lahko več pozornosti usmerjene zgolj na vožnjo.
- Enakomerno pospeševanje zaradi bistveno krajših prestavnih časov.
- Speljevanje v klanec je poezija, pri čemer je strah pred »zažgano« sklopko odveč.
- Enostavna in sproščena vožnja, predvsem v mestu in ob gneči.
- Možna uporaba naprednih asistenčnih sistemov, ki vodijo v delno avtonomno vožnjo.
- Nujna izbira za delovanje naprednih varnostno-asistenčnih sistemov, kot tudi voznih programov sodobnih hibridiziranih pogonskih sklopov.
Slabosti:
- Višja nakupna cena tako novih kot rabljenih vozil.
- Pogovorno dolgočasna vožnja. Vozniki, ki želijo pristen stik z upravljanjem vozila, trdijo, da so tudi odlični samodejni menjalniki nebodigatreba v njihovem jeklenem konjičku.
- Višja masa vozila.
- Višji stroški rednega vzdrževanja.
Avtomobilski sladokusci bi sicer med slabosti samodejnih menjalnikov dodali še občasno lenobo, ko elektronika »procesira« ustrezno prestavo za dano situacijo, vendar tudi za to obstaja rešitev – možnost ročnega nadzora.
Ali razlogi za/proti prepričajo za izbiro ročnega menjalnika?
Ali to pomeni, da so ročni menjalniki povsem brez napak, a vseeno kmalu predmet avtomobilske zgodovine? Nikakor. Še vedno si ga lahko izberete ob nakupu manj zmogljivih pogonov v široki paleti Volkswagnovih modelov, od kompaktnih Pola in Taiga pa vse do poslovno-športnega Arteona. Poglejmo si še razloge za izbiro ročnega menjalnika:
Prednosti:
- Boljši nadzor nad vozilom, predvsem v zimskih pogojih vožnje.
- Nižja nakupna cena ter stroški rednega vzdrževanja.
- Neposreden stik voznika z vozilom.
Slabosti:
- Konstantno poseganje po sklopki in prestavni ročici med mestno vožnjo in ob gneči.
- Nepravilna uporaba pri speljevanju in menjavi prestav lahko privede do dragih popravil.
- Uporaba pri vleki tovora in v podobnih situacijah zahteva več znanja in izkušenj.
- Omejena uporaba naprednih varnostno-asistenčnih sistemov, kot tudi voznih programov.
Ali se lahko menjalniku popolnoma izognemo?
Pri električnih vozilih, kot so ID.3, ID.4, ID.5 in ID.Buzz je zgodba drugačna, saj elektromotor pokriva bistveno večji spekter vrtljajev in s tem omogoča visoke hitrosti vozil brez dveh ali celo večjega števila prestav. Tako je klasični avtomobilski menjalnik v električnih vozilih izgubil svoje mesto, saj je pravzaprav odvečen element pogonskega sklopa. Ali to pomeni konec žgočih barskih debat?
Mogoče, ampak že zdaj so vsa prerekanja okoli menjalnika malce odveč, saj če strnemo, izrazitega zmagovalca v bitki med ročnimi in samodejnimi menjalniki ni. Današnji samodejni menjalniki, kot je recimo DSG, omogočajo uporabo sodobnih asistenčnih sistemov, bolj sproščeno, udobno ter nenazadnje tudi varčno vožnjo, vendar bodo ljubitelji pristne avtomobilske vožnje in popolnega nadzora nad vozilom še vedno prisegali na ročni menjalnik skupaj s stopalko za sklopko.
PR in foto: VW
