Dolga leta so Nemke veljale za pasivne priče grozljivih zločinov, ki so jih zagrešili nacisti, vendar so bile mnoge med njimi aktivne udeleženke teh grozodejstev in so bile prav tako brutalne kot njihovi moški kolegi. Nov dokumentarni film v dveh delih, Ženske pod Hitlerjevo zastavo, bo premierno predvajan 8. aprila ob 21. uri na programu Viasat History in s pomočjo mednarodnih zgodovinarjev razkriva resnico o najbolj razvpitih ženskah Tretjega rajha. V našem članku razkrivamo načine, na katere so se nekatere ženske priključile gibanju, in predstavljamo nekaj Hitlerjevih najbolj neusmiljenih pomočnic. 

Ko je Hitler leta 1933 prišel na oblast, se Hitlerjevi mladini niso pridružili le moški, ampak tudi številne mlade ženske. Imeli so celo dekliško podružnico, imenovano BDM. Več kot 200.000 deklet je bilo vključenih v to organizacijo in imele so veliko dejavnosti, zaradi česar so se počutile, kot da se le zabavajo, v resnici pa so jim prali možgane. Hitlerjeva mladina je bila močan stroj za indoktrinacijo, poleg tega pa so imeli globoko antisemitske in mizogine nazore. 

Nacisti ženskam niso dovolili, da bi bile na odgovornih položajih, omejili pa so jim tudi dostop do visoke izobrazbe: v BDM so jih usposabljali za rojevanje otrok. Vse prostočasne dejavnosti so bile namenjene pripravi na njihovo vlogo mater. Izobraževali so jih tudi, da najdejo rasno najprimernejše može. Govorili so jim, da pripadajo višji rasi, arijcem – in med njimi so morale iskati svoje partnerje. Judje so bili na dnu lestvice in veljali so za manjvredne. Ženske iz organizacije BDM so se počasi vključile v Tretji rajh in bile so več kot pripravljene izpolniti Hitlerjeve antisemitske načrte.

Babice, kot javne uslužbenke, ki jih je imenoval Tretji rajh, so morale svoje nadrejene obvestiti o kakršnih koli boleznih ali okvarah, na katere so naletele. Te so potem registrirali v sistem in velikokrat so odredili tudi evtanazijo. Pauline Kneissler je bila ena glavnih nosilk te politike. Sodelovala je pri dejavnostih Akcije T4, sistematičnem iztrebljanju telesno in duševno prizadetih, tako odraslih kot otrok. Bila je v svojih 40-ih, izkušena medicinska sestra in članica nacistične stranke. V programu je sodelovalo še veliko drugih medicinskih sester, ki so bile usposobljene za to da ne izkazujejo empatije in določene paciente povsem razčlovečijo. Nanje so gledale bolj kot na težavo, in ne kot na ljudi. 

Kneisslerjeva in njeni sodelavci so obiskovali ustanove za hendikepirane s seznamom imen bolnikov za odvoz v koncentracijska taborišča. Za te ljudi so celo osebno poskrbeli, jim pomagali spakirati stvari in jim pojasnili, da se selijo drugam. Seveda jim niso povedali resnice: da jih bodo odpeljali v uničevalna taborišča, kjer jih bodo zaplinili. Plinske komore so bile prvič uporabljene za organizacijo Akcija T4. Kneisslerjeva je dajala tudi smrtonosne injekcije. Do konca vojne je bilo v okviru organizacije AkcijaT4 iztrebljenih skoraj 200.000 ljudi, otrok in odraslih.

Leta 1942, dve leti po tem, ko so Nemci okupirali Nizozemsko, je Gertrud Slottke, 40-letna tajnica, delala v oddelku za judovske zadeve nemške okupacijske uprave, kjer je bila zadolžena za organizacijo deportacije Judov v koncentracijska taborišča in uničevalna taborišča. Ker je njen nadrejeni odšel v naglici, je Slottkejeva hitro prevzela odgovornost za izpolnitev njenih ambicij. Postala je gospodarica življenja in smrti, tako da je redno obiskovala Westerbork, glavno tranzitno taborišče na Nizozemskem ter se odločala, kdo ostane in kdo gre. Slottkejina naloga je bila polnjenje vlakov v skladu z navodili, ki jih je imela. Taboriščnike je klicala enega za drugim in se odločala, katere Jude je treba zadržati, ker so bili še vedno koristni za nemško vojno industrijo. Druge so premestili v roku 48 ur. Te odločitve so po vsej Evropi sprejemali sočasno, vendar so to počeli moški: bila je edina ženska, ki je imela takšno službo. Znana je bila po svoji hladnosti; bila je predana in večkrat je odpotovala v Berlin, da bi zagovarjala strožje predpise. Odločala je o življenjih neštetih Judov in ostala na svojem delovnem mestu, dokler ni odpeljal iz Westerborka zadnji deportacijski vlak. To je bil vlak, ki je odpeljal Anno Frank in njeno družino.

Številne Hitlerjeve sodelavke so sodelovale v genocidu, imenovanem »končna rešitev«. Po vojni so nekatere od njih morale odgovarjati za svoja dejanja, a mnoge so se izmuznile iz sodne mreže in zaživele novo življenje. Potrebna so bila desetletja, da so zgodovinarji osvetlili ta manj znani del holokavsta in povedali zgodbe o Ženskah pod Hitlerjevo zastavo in nasilju, ki so ga bile zmožne – samo na Viasat History.

VIR: Grayling