V Mini teatru, ki v letu 2024 praznuje 25 let delovanja, svojo produkcijo v post-dramskem programu nadaljujemo s premiero predstave Skini mi se s kursa

V Mini teatru, ki v letu 2024 praznuje 25 let delovanja, svojo produkcijo v post-dramskem programu nadaljujemo s premiero predstave Skini mi se s kursa, za katero je po motivih »Othella« Williama Shakespeara koncept pripravil Matjaž Pograjc, ki predstavo tudi režira in skrbi za dramaturgijo, v igralski zasedbi pa nastopajo Klara Kastelec, Rada Kovačević, Jurica Marčec in Kristina Tini Rozman. Premiera bo v sredo, 8. maja ob 20.00 na odru Mini teatra.
 
Režiser Matjaž Pograjc je o predstavi zapisal:
 
LAŽEM, KRADEM, BOLHE JEM
Zgodba Othella je preprosta. Othello, vojak, za svojega poročnika ne izbere Jaga, bojnega tovariša, temveč moža, ki »nima pojma o zasnovi bitke nič več ko baba«, Cassia. Jagova prizadetost je razumljiva, ne zaradi poklicnega »izdajstva«, marveč predvsem zaradi zavisti. Cassiu zavida položaj poročnika, vendar je njegov gnev usmerjen predvsem v Othella, kar priča o tem, da njemu, uspešnemu eksotičnemu vojaku z lepo ženo, Desdemono, zavidaše bolj. Zato Jago spletkari, laže, krade in ubija; Othello verjame, Desdemona pa nasrka. Pa še kakšna rit in srajca zraven. Laž je namreč najboljša ljubimka teatrskih blodenj.
 
Sredi 19. stoletja so v Chicagu igrali uprizoritev Othella. Med predstavo se je neki gledalec tako vživel v dogajanje, da je, prepričan v dejansko pokvarjenost osebe in brez zavedanja odrske iluzije, izvlekel revolver in ustrelil Jaga. Do smrti. Igralcu so na nagrobni kamen zapisali: »Tukaj počiva največji igralec«. Kajti, ko znameniti otrok iz Andersenove pravljice z nedolžno odkritosrčnostjo reče, da je cesar nag, nas osvobodi morečega pretvarjanja in nas nehote prisili, da se soočimo z dejanskim stanjem stvari. Vendar se mi še vedno trapimo z neko iluzijo umetnosti, ki spreminja svet, pa čeprav je lažna. Saj gledališče obstaja šele v tistem trenutku, ko smo pripravljeni verjeti v laž, torej ko verjamemo, da je to, kar vidimo resnično, čeprav vemo, da ni in prav zaradi tega vstopamo v laž. Če bi delali revolucijo, bi morali zasesti sodno dvorano, ne pa kot francoski študentjemaja leta 1968, ko so zasedli gledališče, mesto laži. Za revolucijo nimamo časa, samo dvakrat se živi, enkrat zase in enkrat za svoje s(r)anje, resnice ne vemo in vam je ne moremo povedati, zato smo raje lažnivci.
 
Othello je zaradi svoje preprostosti popoln gledališki tekst. Kdor se odloči, da ga bo uprizoril, ima na razpolago ogrodje človeških odnosov, odločitev in zablod, katerih vzrok je ravno prav zamolčan, da prenese skoraj vsako projekcijo. Tragedija, kot je Othello v svoji praznini širokogrudno vabi k temu, da besedilne luknje zakrpamo sami in s tem odpira prostor divji svobodi interpretacije. Kar sledi, morda ni res in morda ni tisto, kar je mislil Shakespeare, zato predstava postane plod naše interpretativne samovolje, upajoč na to da, bodo naše blodnje tako spretno zlagane kot njegove in, da bodo obveljale za resnične.
 
 
Avtorsko ekipo, poleg že omenjenega režiserja Matjaža Pograjca ter igralcev Klare Kastelec, Rade Kovačević, ki je pripravila srbski prevod, Jurice Marčeca, ki je pripravil hrvaški prevod in Kristine Tini Rozman, Milan Jesih, ki je pripravil slovenski prevod besedila, koreograf Branko Potočan, scenograf Sandi Mikluž, kostumografinja Nataša Recer, lutkovno delavnico in animacijo je pripravil Sulc, za likovno podobo je poskrbela Polona Pačnik, Matjaž Pograjc pa skrbi tudi za oblikovanje svetlobe in izbor glasbe. Za pomoč se zahvaljujemo Galeriji Farzad – perzijske preproge.
 
Premiera:

8. maj 2024 ob 20.00 v Mini teatru
 
Prva ponovitev predstave bo 9. maja 2024 ob 20.00 v Mini teatru.

 

Foto: Asiana Jurca Avci

MINI INTERVJU MATJAŽEM POGRAJCEM
Če bi moral našim gledalcem priporočiti predstavo Skini mi se s kursa, kaj bi jim povedal o drami?
V Benetkah sem bil dvakrat, prvič, zadnjič in nikoli več. Preveč golobov in preveč umazane vode za moj okus. Na Cipru nisem bil, nimam deviznega računa in na morje grem raje v hribe. V vojni nisem mečeval in ne metal bombe, v vojni za Slovenijo sem se skrival v zaklonišču, ker sem bil za tank premajhen in za pešadijo predolge pameti. Zato sem zgodbo Othella premaknil v Ljubljano, njegovo vojsko zamenjal z slovenskimi nogometnimi navijači, Desdemoni dal umazan šal namesto parfumiranega robca in igralcem maske, da bi bila tekma bolj skrivnostna in gledalcem zanimivejša. Z enajstmetrovkami.
 
V predstavi sodeluješ z odlično mednarodno ekipo mladih igralcev, v kateri so Klara Kastelec, Rada Kovačević, Jurica Marčec in Kristina Tini Rozman. Kako potekajo vaje in priprave na predstavo?
Najprej sem hotel igralce zamenjati z lutkami, potem s predmeti. Recimo z nahrbtniki: Desdemono z damsko torbico in Othella s čefursko peder tašno, srednjeveško glasbo s Senidah, Z++ in Klincom, pa malo turbo folka za počez. Pa sem srečal tele štiri, ki so mi postali ljubi in zanimivi, zato sem jim pogledal v spodnje hlače in oni meni v glavo. Oprali so me na 200 stopinj in posušili na soncu, da sem si na vetru končno priznal, da je najboljše živeti v svojem steklenem stolpu, kjer se lahko prepiram in zabavam samo s tistimi Butalci, ki jih imam rad.
 
Kaj te navdihuje? Kaj rad bereš, v kakšni glasbi uživaš ter katere so tvoje najljubše televizijske oddaje, serije in filmi?
Matjaž Pograjc je z leti postal izredno vljudna enota. Zna ponuditi stisk roke, reči dober dan in zažgoleti hvala. Ko pa se prižgejo teatrske luči, se vešče spremeni v nočno moro marsikaterega opranega in zlikanega prebivalca tega sveta, Postal sem prijaznejši do občinstva, ker sem postal bolj strog do sebe. Če kaj znam, lahko dam. Za več se bom moral še bolj učiti. Kdor se ne zna znova in znova učiti, ne bo znal nikoli zares živeti. Danes vsi vse vedo in vse znajo, sam pa menim, da nikoli ne znam dovolj, da ne bi smel znati še več. Zato berem, gledam in poslušam. Grizem. Do smrti in nazaj.
 
 
O REŽISERJU IN IGRALCIH:
Matjaž Pograjc
Že Hitchcock je rekel, da je film košček torte, ne pa prekuhana zelenjava. Vendar je življenje takšno, da se nekatere stvari moraš zmotiti, da se naučiš biti boljši. V gledališkem svetu je zelo težko biti iskren, ker je okrog tebe veliko umetniških pošasti in krvosesov, zato se raje izogibam množičnega šopirjenja in skušam živeti svoje delo. Življenje je veliko bolj zanimivo od gledališča, zato bi najraje spoznal tistega avstrijskega maratonca, ki je bil po poklicu bančni ropar. V svojem življenju je sicer ubil nekaj ljudi, tudi soseda, ki mu je šel s svojim amaterskim petjem tako na živce, da mu je žal preluknjal glavo. Gospod je združil dve ljubezni. Tek in denar. Oropal je banke, potem pa tako tekel, da ga niso nikoli ujeli na kraju zločina. Želim si da, bi lahko tekel do svoje smrti in, da me gledališče ne bi nikoli ujelo.
 
Klara Kastelec
V svoji mini gledališki karieri je odigrala kar nekaj maksi glavnih (Slovensko mladinsko gledališče, Anton Podbevšek Teater, Glasbena matica Ljubljana, Glasbena mladine Slovenije, Cankarjev dom …) in maksi stranskih vlog (Lutkovno gledališče Ljubljana), včasih pa je maksi v lastni režiji skupaj s kompanjoni na mini svobodi, ki je ponavadi bolj maksi, kot bi si marsikateri abonent ali član ansambla sploh lahko predstavljal. V maksi delovnem času povezuje številne mini in maksi dogodke, vodi okrogle mize, snema na radiu, sinhronizira risanke, bere zvočne knjige, piše, pleše, poje, lovi tuje besede in jih prevaja ter teče za raznoraznimi mini in maksi priložnostmi na odrskih deskah in deskah, ki bolj kot po odru dišijo po lesu. Na svoji mini gledališki poti je prejela nekaj maksi nagrad, a pravi, da so v primerjavi z Življenjem v resnici prav mini. Ali kot je prebrala v gledališkem listu nekega portskega mini gledališča, medtem ko se je izgubljala po očarljivih portugalskih ulicah:
- Vamos ao teatro para ver.
- Mas para ver o quê?
- Para ver …
O mundo.
Ali v naši ljubi mini materinščini, ki je v resnici nadvse maksi:
- Pojdimo v gledališče, da bi videli.
- Ampak videli kaj?
- Da bi videli …
Svet.
 
Rada Kovačević
Rojena sem leta '96 v Beogradu, odraščala sem ob starših Milici in Veselinu ter bratu Milošu. Pravkar sem se spomnila še na soseda Gorana, ki mi je prvi zob izvlekel s sukancem. Ko sem preživela nekaj let baleta (ki mi ni bil ravno všeč, ampak kdo bi to rad priznal?), se je zgodil čudež in zaljubila sem se v sodobni ples. Zaključila sem srednjo baletno šolo "Lujo Davičo". Nato sem se preselila v Linz in zaključila plesno akademijo Anton Bruckner University. Tam sem spoznala veliko prijateljev, s katerimi sem še vedno v stiku in jih obožujem. Prišla sem v Ljubljano in postala članica skupine En-knap. Vendar sem, poslušajoč podkaste, še posebej Miroljuba Petrovića, spoznala, da sistem vse nadzoruje in da je ključno biti sam svoj šef. Poročila sem se z najboljšim moškim na svetu. Postala sem freelancer. Poleg tega sem zasnovala tudi svoj fitnes program "Pulzfit" - follow me na Instagramu. Izven gledališča mislim, da sem enostavna devojka(razen za svojega moža), rada se smejem, uživam v družbi otrok, če Bog da, komaj čakam svoje otroke, rada potujem in se družim s prijatelji. Sanjam o tem, da imam svoj vrt z zelenjavo; nekdo mora misliti na prihodnost, kajne? In ja, poskušam se naučiti slovenščino, vendar gre počasi, bolj počasi, kot sem pričakovala, imam 1000 izgovorov, vendar nimam več prostora, da bi jih zapisala.
 
Jurica Marčec
Kličejo me Jurica Marčec in sem igralec. Imam 29 let. Rojen sem bil v Varaždinu, trenutno živim v Zagrebu. Na kratko: od majhnega se ukvarjam z igro, ampak nikoli si nisem želel ali mislil, da bom postal igralec. Medtem pa, takole, tu sem kjer pač sem… HEHE. Izobraževati sem se začel kot naravoslovec, ki ljubi natančnost, na koncu pa sem zaključil Akademijo za uporabno umetnost na Reki. Igral sem v predstavah v Puli, na Reki, v Zagrebu, Čakovcu, Ljubljani in v Novem Mestu. Velika večina projektov je spadala v kategorijo otroških predstav. Kar se jezika tiče, se dobro znajdem s hrvaščino, slovenščino in angleščino (seveda). Pojem, igram in ljubim glasbo. Prav tako ljubim ples in gib. Leta 2019 sem bil nominiran za nagrado Hrvatskog Glumišta v kategoriji za najboljšega mladega igralca v predstavi Superjunaci gledališča Teatar PocoLoco. Nisem je dobil. Hehe. Leto dni kasneje sem odšel v London, kjer sem postal član Narodnega gledališča mladih Velike Britanije. Oddelal sem projekte (Percy Gloom, Melt), ki so prav tako spadali v kategorijo gledališča za otroke in mladino. Po mučnem pandemijskem in postpandemijskem letu sem se vrnil nazaj na balkan v upanju, da bom nadaljeval tam, kjer sem ostal leta 2019. Trenutno igram v dveh predstavah (Mama je kriva za sve, Grga Čvarak). V kolikor vam je televizija ljubša od gledališča, poiščite Voyo Slovenija in poglejte serijo LP, Lena ali na RTL Hrvatska serijo San Snova. V kolikor vam je ljubši film, eh, tam me še ne boste videli. Mogoče čez kakšno leto. Če pa ne, me pa lahko v gledališču zagotovo najdete.
 
Kristina Tini Rozman
Lahko bi rekli, da je pri dvajsetih začela svojo profesionalno plesno pot, pri štiridesetih pa prvič obula igralske superge. V prostem času je DJ. V plesu išče pristnost, v sproščenem stanju ve več in vidi dlje. Izzivov se boji a jih spretno zmaguje tudi po zaslugi ekip in projektov v katerih sodeluje. Je del prekariata, včasih preobremenjena predvsem pa še vedno premalo aktivistično vpletena.
 
Foto: Asiana Jurca Avci
PR - ILJ PUŠNIK  Public relations | Mini teater Ljubljana