V Mini teatru, ki v letu 2024 praznuje 25 let delovanja, svojo produkcijo v post-dramskem programu letos otvarjamo s premiero predstave Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji, v režiji Bora Ravbarja in v izvedbi Suzane Krevh, Ognjena Mićovića, Svita Stefanije, Barbare Vidovič in Željka Hrsa. Premiera bo v četrtek, 25. aprila ob 20.00 na odru Mini teatra.

»Ali so mrtvi ali le spijo, v vsakem primeru jih ni bilo moč prebuditi ne z grobimi alarmi, ki so cvilili z ulice, ne s koraki, sirenami, eksplozijami, ki so prihajali vse bližje, zaskrbljujoče blizu. Dogajala se je nekakšna javna apokalipsa, ki ni imela nobenega učinka na hermetično zaprto zasebno apokalipso v tem stanovanju v prvem nadstropju. Tam, kot v sanjah, kot v snežnem nanosu, kot pod plazom kokaina, sta mrtvaška lahkotnost inercije in dolgčas večnosti že prekrili vsakega od njih.«
Gilbert Adair: Sveti nedolžneži (The Holly Innocents)

Inercija je stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost (vir: SSKJ). Lenobno nedelovanje kot način življenja je nekaj, česar si velika večina ljudi niti v sanjah ne more privoščiti. Morda se inercija pojavi momentalno, na dopustu, za katerega povprečna družina varčuje celo leto. Kljub temu pa obstaja specifičen razred, ki si lahko inercijo privošči, saj ob nedelovanju, mirovanju, sanjanju, ne izgubi ničesar. Skoraj ne glede na ekonomsko situacijo lahko vedno kupi hrano, ima za življenjske stroške, bencin, avto, servis, lahko si privošči počitnice ... Skratka, ko bodo ekonomske razmere slabe in bodo te razmere na ulice potisnile nižji razred, se temu besu predstavniki višjega in tudi višjega srednjega razreda ne bodo avtomatično pridužili. Vladajoči razred je zaradi zgodovinskih izkušenj poskrbel, da si je v višjem in srednjem razredu našel zaveznike, ki ga bodo z nedejavnostjo zaščitili – naj se tega zavedajo ali ne.

Naša protagonista Théo in Isabelle ter njuna starša so predstavniki višjega srednjega razreda. V lasti imajo stanovanje v središču Pariza, njihova babica ima posest na deželi, oče je priznan francoski pesnik, mama pa ne rabi hoditi v službo. Ko se začnejo protesti na fakultetah in pred Chinemathéque Française, se Théo in Isabelle še pojavita na ulici, ko pa se protesti prelevijo v izgrede, ko policisti izvajajo nasilje nad študentsvom, ko se pridružijo sindikati in delavstvo organizira množične stavke (okoli 6 milijonov Francozev takrat stavka), se Théo in Isa potuhneta. Šele Matthew, ameriški študent na izmenjavi, ki prihaja iz nižjega razreda in na podobah z ulice prepoznava cilj, ki ga zasledujejo njeni akterji, ju ob Théovem navdušenem govorjenju o revolucionarnih idejah sooči s tem vprašanjem: »Če bi res verjel v to, kar govoriš, bi bil zunaj.« »Kje?« »Tam zunaj, na ulici.« Ali lahko prepoznamo mehanizme vladajočega razreda, v katere smo sami vpeti? Zakaj (ne)?

Bor Ravbar

 

Proces ustvarjanja Sanjačev ali ljubezenske zgodbe v revoluciji je trojni proces dramatizacije romana, teatralizacije scenarija (predrugačenja filmskih mehanizmov za oder, gre torej za proces zgoščanja) in aktualizacije protestov v Parizu leta 1968 (proces branja, interpretiranja). Tekst (oz. več njih) ni svetinja, temveč gibljiv, gnetljiv material, ki ga »izkoriščamo« za svoje namene, da lahko spregovori o revoluciji kot taki, potrebnosti revolucije in predvsem današnjega pasivnega, egoističnega odnosa zahodnega sveta do nje. To naredi s povezovanjem simbolov takratne revolucije s simboli protestov, ki so se v zadnjih desetletjih zgodili v Sloveniji, ter s stanjem sveta, v katerem smo se »znašli« danes. S stanjem, ko se zdi, da vse razpada in idealizem izpred skoraj šestdesetih let ni več mogoč. Imperializem kot glavna (a absolutno ne edina) tarča takratnih protestov se je spremenil, akterji, ki ga najmočneje poganjajo, pa ostajajo isti: svetovne velesile z meščanskim razredom našega zahodnega sveta na čelu.

Spoj, rezultat teh procesov je konglomerat različnih popkulturnih besedil, filmov, pesmi, knjig in vizualnih artefaktov. Spoj Gilbert-Adairovo besedilo uporabi za hrbtenico, s čimer ostali materiali postanejo vretenca, organe, meso in kožo pa ustvarjajo igralci. Interpretacija glavnih likov je sodobna, povrnjena jim je krutost, nasilnost, ki ju uporabljajo drug proti drugemu. V njihov zaprti svet pa prodira zunanjost, vdira revolucija in ruši njihovo ljubezensko zgodbo, ki jo je sploh omogočila. Vdira kot Marlene Dietrich, vdira kot granitna kocka, vdira kot vojaka invazivne sile, kot protestnika, ki kričita, naj se Théo, Matthew in Isabelle pridružijo, kot barikada, kot rože, ki še vedno venijo, kot »Etre libre en 1968, c'est participer.«, kot »Sous les pavés, la plage!«, kot »Soyon cruels!«, kot »Il est interdit d'interdire.« …

Kot vdira revolucija na oder, vdira predstava v avditorij, a ne tako, da bi publiko ogrozila in pregnala iz dvorane, temveč da bi jo zadela naravnost v telo, upajoč, da jo prikuje na sedež in prisili v razmislek o lastni odgovornosti za stanje ter zločine doma in drugod, takrat in danes. Da bi lahko nekoč, v prihodnosti obstajalo telo sanjača, golo, iskreno in nepotvorjeno, ki bi v preteklost zrlo kot na nekaj končanega, izpeljanega, preseženega.

Nik Žnidaršič

 

 

Avtorsko ekipo, poleg že omenjenega režiserja Bora Ravbarja, ki je pripravil tudi prevod v slovenščino, dramaturga Nika Žnidaršiča, ki je skupaj z Ravbarjem pripravil adaptacijo besedila, ter igralcev Suzane Krevh, Ognjena Mićovića, ki je pripravil prevod v srbščino, Svita Stefanije, Barbare Vidovič in Željka Hrsa, sestavljajo še scenografinja Nika Curk Nagode, kostumografinja Nina Čehovin, skladatelj Gašper Lovrec, za oblikovanje luči in vida skrbi Toni Soprano Meneglejte, avtor videa Martin Draksler in asistentka scenografije Živa Brglez. V predstavi sodelujejo študenti AGRFT Ljubljana in Akademije umetnosti Novi Sad.

Opozorilo:  Predstava ni primerna za osebe, mlajše od 18 let.

 

Predstava Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji se ukvarja z razmerjem med našo intimo in aktivnim družbeno-političnim življenjem. Na primeru protestnih gibanj konec 60. let prejšnjega stoletja poskušamo diagnosticirati problem subjekta, ki se ni zmožen vključiti v družbeno spremembo, ki se odvija pod njegovim oknom, četudi si tega v resnici želi. Predstava prevprašuje mehanizme, s katerim nas ideološki aparati države ujamejo v reprodukcijo obstoječih družbenih razmerji in vleče paralele med takratno in današnjo družbeno situacijo. Nevarno se namreč približujemo točki, ko bo vprašanje socialne pravičnosti ponovno povsem oprijemljivo in aktualno. Ker pa se nam zdi, da smo v svetu hitrih rešitev in sekundne pozornosti že zdavnaj zamudili vlak, da bi se na to vprašanje kot družba adekvatno pripravili, se bomo morali s situacijo soočiti — naš poskus v to smer je ta predstava in ravno zato se mi v tem trenutku in na tem mestu zdi pomembo, da si jo ogledamo in skozi njo razmišljamo o prihodnosti in se odločimo ali želimo soustvarjati našo prihodnost, ali samo stati ob strani in jo spremljati.

 

V zadnjih letih, ko se svetovne krize kopičijo, se zdi, da se v umetnosti vse bolj išče mlade avtorje in mlade glasove, ki bi spregovorili s pozicije nove generacije, tiste, ki bo poskušala preprečiti podnebni zlom, ki bo soočena s posledicami trenutne neoliberalne ekonomije, globalizacije, mediatizacije, tehnologizacije … in to naši generaciji obeta perspektivo dela v umetniških poklicih. Ampak ne glede na to mladi avtorji ostajamo v strukturno neprimerno šibkejšem položaju, takoj po končani Akademiji pa je temu še bolj tako, ponavadi se po koncu študija diplomanti samozaposlijo in tako postanejo dvojno ranljivi — začetek karierne poti na prekarnem delovnem mestu. Spomnim se, kako so nas že na začetku študija opozarjali, da po končani Akademiji za diplomante nastopi nekakšen vakuum. Ampak če danes pogledam okoli sebe temu sploh ni tako in velika večina mojih kolegov podobne starosti nekaj dela — pravo vprašanje pa je: v kakšnih pogojih. O pogojih dela se moramo — in tudi se — mladi in predvsem (mladi) samozaposleni pogovarjati, jih primerjati in se skupinsko, kolektivno lotiti izboljšanja strukturnega položaja (mladih) samozaposlenih. Želim si in upam, da je prvi korak k temu kolektivna pogodba s samozaposlenimi, o kateri govorijo na Ministrstvu za kulturo. V prihodnosti si zase in svoje sodelavce želim čimveč raznovrstnega dela na različnih področjih gledališkega in drugega umetniškega ustvarjanja. Znotraj režije me izrazito zanima politično gledališče in preplet politike s seksualnim ter vprašanje, ali lahko gledališče učinkuje v direktnem političnem smislu — tukaj seveda ne govorim zgolj o dnevno- in strankarsko-političnem, temveč o politiki kot o načinu ureditve tako materialnih kot ideoloških okoliščin v katerih živimo.

 

Zelo sem bil vesel, da smo se dogovorili za sodelovanje, saj je Mini teater za to predstavo izjemno dobro umeščen v prostor — v ožje središče, na Križevniško, ki je po mojem mnenju najlepša ulica v Ljubljani. Zakaj je to pomembo, pa boste izvedeli ob ogledu predstave! :) Vedno, ko prideš v novo okolje in imaš priložnost tam delati, dobiš neprecenljive nove izkušnje, saj se srečaš z novimi ljudmi, novimi pogledi na svet in vse to je lahko blazno inspirativno. Tudi moje delo v Mini teatru ni izjema in vesel sem, da sem skozi nove ljudi spoznal tudi nekaj novih praks, načinov dela in soočanja z realnostmi našega sveta — v umetniškem, produkcijskem in življenjskem smislu. Letošnja sezona je še bolj kot ponavadi usmerjena v mlade ustvarjalce, saj bo letos kar pet premier predstav, ki jih pripravljamo avtorji stari pod ali okoli 30 let, kar je za slovensko gledališko sceno unikum. Tudi sicer je dejstvo, da je bil Mini teater v mladosti odskočna deska mnogim mojim stanovskim kolegom, ki so od tedaj postali izjemno cenjeni ustvarjalci. Po mojem opažanju Mini teater opravlja funkcijo varnega pristana za določen del neodvisne scene, tako profesionalno, kot tudi ekonomsko. Mini je sicer res majhen, ampak veliko nas je, ki ga radi obiskujemo.

 

 

Bor Ravbar je bil rojen v Novem mestu in trenutno na AGRFT zaključuje študij gledališke režije. Produkcija 2. letnika Strah in beda Tretjega rajha je bila uvrščena v študentski program 56. Borštnikovega srečanja in na Festival Istropolitana (Bratislava) in Artorium (Banska Bistrica), diplomska produkcija Nekje daleč nekaj bo pa v študentski program 58. Borštnikovega srečanja. Za režijo produkcije Bambina je prejel nagrado Zlatolaska. Tri leta je bil član uredništva strokovne revije Akademijski list. Kot oblikovalec svetlobe sodeluje pri različnih predstavah: Heiner Müller: Kvartet, Žene v testu, Juriš (vse v režiji Živa Bizovičar) in Agmisterij (avtor Klemen Kovačič). Za Žene v testu so ustvarjalci skupinsko prejeli Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev 53. Tedna slovenske drame, Nagrado društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev v letu 2022 in Borštnikovo nagrado za celostno obdelavo gradiva na 58. Borštnikovem srečanju. V četrtem letniku je v Gledališču Glej režiral svojo prvo profesionalno predstavo, po besedilu Nine Kuclar Stiković: deklici, ki je bila uvrščena v spremljevalni program 54. Tedna slovenske drame.

Nik Žnidaršič je študent magistrskega programa Dramaturgija in scenske umetnosti na AGRFT. Pisal je za Akademijski blog (kjer je bil tudi sourednik), Neodvisne, Masko, Adept, ECPCP in Akademijski list, sodeloval pa tudi s festivaloma Fabula in Vzkrik. Redno sodeluje z Živo Bizovičar (Müllerjev Kvartet v koprodukciji Momenta, Borštnikovega srečanja in AGRFT, Žene v testu v SNG Drama Ljubljana, Juriš v SLG Celje) in pri avtorskih projektih Razmetana soba (v LGL, soavtorstvo s Klemnom Kovačičem), Agmisterij (magistrska produkcija Klemna Kovačiča v Stari mestni elektrarni) inOd kod, dekle, si ti doma (koprodukcija Cankarjevega doma in AGRFT, soavtorstvo z Leo Mihevc). Žene v testu so prejele Šeligovo nagrado na 53. Tednu slovenske drame, nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev v minuli sezoni in Borštnikovo nagrado za celostni pristop k obdelavi materiala. Za diplomsko delo Kemp je prejel akademijsko Prešernovo nagrado UL AGRFT.

 

 

 

VIR: Mini teater Ljubljana