Drama, ki bo premiero doživela 3. maja v Mini teatru uprizarja ameriško družbo v Reaganovih letih, v kateri se prepletajo intimne zgodbe in politični dogodki, realizem in fantastičnost, pri čemer sledi temačni zgodbi o epidemiji aidsa. Ta bolezen je leta 1986 končala življenje Roya Cohna, brezobzirnega odvetnika, ki je bil McCarthyjev učenec, homofob, rasist, "nasilnež, strahopetec in žrtev", kot je opisano na Washingtonovi AIDS spominski odeji. Kushner ga postavi kot enega od triindvajsetih likov, ki jih igra osem igralcev, v svoji gejevski fantaziji na nacionalne teme, razdeljeni na dva dela: Tisočletje se bliža in Perestrojka.

 

Režira jo znameniti Ivica Buljan, soustanovitelj Mini teatra v Ljubljani in Festivala svetovnega gledališča v Zagrebu in z dramo nadaljuje z raziskovanjem odmevov preteklosti v gledališču, ki se je začela s predstavama Vsi ptice po besedilu Wajdija Moawada in Turingov stroj Benoita Solèsa.

 

»Gre za izjemno razvejano in kompleksno besedilo, ki od nas zahteva, da k delu pristopamo rahločutno, odprti za razumevanje raznih človeških odločitev, strahov, kapric in omejitev,« pove Domen Valič, ki v predstavi upodablja lik Louisa Ironsona: »Sam se trenutno najbolj poglabljam v lastnosti svojega lika, ki nam načeloma niso v ponos. V sebičnost, strah, narcisoidnost, v iskanje sreče brez sposobnosti za kakršnokoli samorefleksijo. Spoznavam kaj se zgodi, ko v iskanju "popolne sreče" konstantno izbiraš lažjo pot, a se neizogibne posledice napačnih odločitev, potem vseeno zrušijo nate. Kako samodestruktivni smo lahko ljudje zaradi strahu in kako inovativni smo, ko lažemo sami sebi.« Robert Waltl, ki v predstavi igra lik Roya Cohna, resničnega odvetnika in političnega svetovalca, se ob pripravah na premiero sprašuje predvsem o glavnem sporočilu, ki ga želi predati Tony Kushner: »Je morda glavno sporočilo, da se v življenju soočamo s težkimi izzivi in da lahko skozi skupno delo, solidarnost in empatijo premagamo te izzive? Kot zgodba o aidsu in homoseksualnosti v 80. letih v ZDA se Angeli v Ameriki osredotočajo na strah in stigmatizacijo, s katero so se srečali ljudje, ki so živeli z aidsom in homoseksualnostjo. Predstava prikazuje, kako so se ljudje v skupnosti povezovali in delali skupaj, da bi se borili proti diskriminaciji in naredili spremembe.«

 

»Angeli so besedilo napisano v nekem drugem času, a tematika odnosov je še kako aktualna,« ob tem pripomni Barbara Vidovič in doda, da s se »s svojo brezčasnostjo besedilo razume na globljem nivoju neglede na časovne in geografske okvirje.«

A ne le drama, vrhunska je tudi celotna zasedba, pove Nina Violić: »V veliko veselje mi je delati s tako fenomenalno zasedbo, zaljubila sem se vanje. Z Ivico sem v življenju veliko delala in vedno obožujem njegov proces, saj mi daje veliko svobode. Z »Angeli v Ameriki« sva bila spet, tako kot takrat, ko sva delala predstavo »V Agoniji«, najprej v fazi psihoanalize, ki je Ivičino 100-odstotno področje. Mini teater je ustvarjalni prostor druženja, srečevanja, ljubezni, veselja, hrane, šale in igre, v katerega se bom vračala vse življenje.«

Poleg že omenjenih, vrhunsko igralsko zasedbo sestavljajo Timon Šturbej, Saša Pavlin Stošić, Nejc Cijan Garlatti in Petja Labović.

 

Avtorsko ekipo sestavljajo dramaturginja Diana Koloini, scenograf Aleksandar Denić, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, za oblikovanje luči skrbita Sonda Trinajst in Toni Soprano Meneglejte, svetovalka za jezik je Nika Korenjak, vizualno intervencijo postavlja Mark Požlep, prevod je uredil Miha Avanzo, lektor je Martin Vrtačnik, za masko in frizure pa skrbi Mirela Brkić.

 

Drama Tonyja Kushnerja Angeli v Ameriki, podnaslovljena kot »gejevska fantazija o nacionalnih temah« in sestavljena iz dveh delov, Tisočletje se bliža in Perestrojka, se je na gledaliških odrih prvič pojavila na začetku 90-tih (1991 in 1992, najprej v San Franciscu, leto zatem v Londonu in še leto zatem v New Yorku) in se nemudoma uveljavila kot najbolj reprezentativna, po mnenju mnogih tudi najboljša ameriška gledališka igra zadnjih desetletij. Takšen sloves so potrdile tudi številne uprizoritve v evropskih gledališčih – v slovenskem se presenetljivo prvič pojavlja šele tri desetletja po praizvedbi, čeprav je bil prvi del v knjižni obliki objavljen že 2001 (Ameriška drama dvajsetega stoletja, uredil Zdravko Duša). Ta sloves seveda ni samoumeven in že sam po sebi nekaj označuje. Angeli so namreč eksplicitno gejevska drama, med liki v njej prevladujejo geji in njihovi problemi so problemi gejev – a samo na prvi pogled, kot je tudi aids samo na prvi pogled bolezen, ki pesti predvsem geje in narkomane. Če se hitro pokaže, da so problemi Kushnerjevih gejevskih likov lahko univerzalni, pa je za njegovo igro vendar pomembno, da ustreza logiki, po kateri je reprezentativno podobo nekega sveta (Amerike) najbolj natančno mogoče ujeti prek marginalne skupine, ki jo določa nek specifičen, trenutno akuten problem. Gotovo ima sloves Angelov poseben pomen, ker se je z njim pokazalo, da Ameriko (oziroma ZDA) v nekem trenutku najbolje reprezentira igra o skupini gejev, ki se soočajo z aidsom.

Epidemija aidsa, ki se je razširila na začetku 80-tih, je temeljito zaznamovala zadnji dve desetletji prejšnjega stoletja. Zaradi nalezljivosti in hitrega širjenja, visoke smrtnosti ter nepredvidljivega, pogosto zelo mučnega poteka bolezni, predvsem pa zato, ker dolgo niso poznali zdravil zanj, je bil aids označen kot kuga 20. stoletja. Za mnoge je pomenil konec nekega sveta, pravzaprav svobodnega sveta (saj je podobno kot danes bližnji nam covid omejil stike in druženje); ob dejstvu, da se je pojavil v času iztekanja tisočletja (ki je pomembno tudi za Kushnerja), pa tudi napoved apokalipse in konca vsega znanega. Mnogi so ga razumeli skoz konzervativno moralistično prizmo, premnogi celo kot kazen za »grešno« življenje. Aids se je res posebej hitro širil v gejevskih krogih, pravzaprav v krogih svobodnejšega prakticiranja spolnosti in nedovoljenih substanc, tudi v umetniških srenjah, a kmalu tudi drugje, najprej v velikih kulturnih središčih in pozneje povsod (ne samo v Ameriki, tudi v Evropi, da bi danes, ko ga je zahodni svet skoraj docela obvladal, v našo sramoto plenil po revni Afriki, ki nima možnosti za nakup dovoljšne količine zdravil). Kot vseprisotna in skrajno nevarna epidemija je bil velika tema tistega časa, za nekatere metafora, za druge problem, ki bi ga morali resneje reševati. Vsekakor tudi tema številnih dram, bolj ali manj radikalnih uprizoritev in performansov, množice raznovrstnih filmov, vse do holivudskih melodram. Vse to je bilo pogosto namenjeno ozaveščanju, odpravljanju predsodkov in nabiranju političnega kapitala, s katerim naj bi družbo in državo prisilili, da epidemijo sprejme kot skupni problem in mu nameni posebna sredstva, potrebna za raziskave in izdelavo zdravil. Za razliko od epidemije covida, ki nas je pestil v zadnjih letih in zajezitvi katerega so države po vrsti namenile izjemna sredstva (simptomatično je razvpiti ameriški predsednik, pravi naslednik Reagana, pri tem okleval in širil svoja groteskna priporočila), je aids politika dolgo zanemarjala in ga potiskala v margino gejevske skupnosti, ki da ni vredna državne skrbi. Tudi o tem govori Kushnerjeva igra; prek motiva težko dostopnega zdravila, do katerega se lahko dokopljejo samo najbolj privilegirani člani establišmenta, ki tudi s skrivanjem svoje spolne usmerjenosti pripadajo vladajočim in uveljavljenim pozicijam moči. Mimo te pomembne razlike današnja epidemija v marsičem spominja na širjenje aidsa (tudi zato je Kushnerjeva igra v zadnjih letih ponovno preplavila gledališke odre), zlasti s poglavitnim poudarkom: ob krizi z epidemijo drastično izstopijo problemi, ki so družbo bremenili že prej.

Prav v tem je veličina Kushnerjevih Angelov v Ameriki. Drama, ki je bila prepoznana kot najpomembnejša na temo aidsa, jasno pokaže, da je aids tema, ob kateri se zaostrijo mnogoteri temeljni problemi Amerike, pravzaprav ZDA (saj ne gre za celino, pač pa za civilizacijski in politični ustroj države, ki se ponaša s tem imenom). Posredno so to problemi, ki zadevajo sodobni svet v celoti, saj so ZDA po sili in po logiki svojega vpliva, pa tudi skoz še vedno delujočo mitologijo »novega sveta« paradigmatična država sodobnosti (in res se izkazuje, da navkljub izraziti zasidranosti v Ameriki drama na številnih mestih zadeva na probleme, ki so tudi naši, s političnimi na čelu). Aids je v tem smislu simptom, kriza, ob kateri se samo izostri permanentna kriza tega sveta. Kushner se sicer z veliko pozornostjo posveča svojim likom, njihovim osebnim motivom in zgodbam, med katerimi prevladujejo nerazrešeni ljubezenski odnosi in erotika. V središče postavi dva para, gejevskega in heteroseksualnega, oba sta v procesu razpada, med katerim se nepričakovano prekrižata, v zgodbo svoje agonije pa pritegneta še druge like. Pri tem uprizori široko in živopisno sliko sodobnega urbanega sveta, v katerem se prepletajo posamezniki najrazličnejših usmeritev in provenienc. Izbere pa jih tako, da poleg lastne zgodbe reprezentirajo tudi različne, pravzaprav skrajno raznorodne segmente domnevnega »talilnega lonca« ameriške družbe: judovstvo in evropska svobodomiselna dediščina, mormoni kot predstavniki neke zelo posebne ameriške tradicije in na drugi strani transvestit, geji in ženska, mati in beračica, zdravnik … tej nenavadni, a vendar simptomatični združbi resničnostni horizont predstavlja lik pokvarjenega desničarskega odvetnika Royja Cohna, edini, ki je napisan po resnični osebi, znani iz politične sfere (njegova zgodba v drami dosledno sledi podatkom o resničnem življenju). Temeljito skorumpiran odvetnik, tesno povezan z vzvodi največje moči v državi, sicer tudi zakrit homoseksualec, na paradigmatičen način predstavlja tradicijo ameriških republikancev, ki že vse od razvpitega McChartyja (tistega McChartyja, ki je v petdesetih vodil lov na čarovnice) bolj ali manj obvladujejo politiko ZDA in permanentno krizo tega sveta. Nasproti temu liku poosebljenega zla (ki ni po naključju realna oseba) igra postavi še drug horizont: transcendenten in nadvse ambivalenten lik angela, ki obiskuje bolnega protagonista. V njem je poosebljena neka druga, skrivnostna in zapletena tradicija komunikacije z (domnevno) božjim, ki cilja na globlji pogled in preseganje ujetosti v že znano. Z zahtevo po zaustavitvi napredka in konzerviranjem statičnosti se zazdi problematična, pa vendar njen poseg omogoči odpiranje stvarnosti, zožene na bolezen, vsesplošen razkroj in brezup. Prior – in z njim igra – sicer zavrneta njegovo/njeno zahtevo, a kaže, da prav spopad z androginim angelom izsili novo razumevanje, ki tej razpadajoči družbi omogoči ponovno iskanje bolj harmonične skupnosti.

Diana Koloini

Tony Kushner je dramatik, znan po ustvarjanju provokativnih dram, ki obravnavajo tematiko aidsa, politike in ameriške gejevske subkulture. Njegove drame so temelj njegove kariere že od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Njegova prva objavljena drama se imenuje The Age of Assassins (1982), vendar ne sodi med njegova najbolj znana dela. Kushner je plodovit pisatelj, saj je doslej objavil že več kot štirideset dramskih del ter številne eseje in scenarije. Njegova sedemurna drama Angeli v Ameriki: Gejevska fantazija o nacionalnih temah, je navdušila občinstvo na Broadwayu, ko je bila uprizorjena v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, gostujoče uprizoritve te drame pa so Kushnerju še naprej prinašale pohvale kritikov na odrih po vsem svetu. Igra je prejela Pulitzerjevo nagrado za dramo in dve nagradi Antoinette Perry ("Tony") za najboljšo dramo v letih 1993 in 1994, leta 2003 pa je bila prirejena za televizijo. Kushner je priredil in prevedel tudi nekaj dramskih del drugih dramatikov, med drugim Dobri človek iz Sečuana in Mati Korajža in njeni otroci Bertolta Brechta, pa tudi The Dybbuk S. Anskyja in Iluzija P. Corneilleja.

 

 

Ivica Buljan je diplomiral iz francoskega jezika in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu. Deloval je kot gledališki kritik, leta 1995 pa je začel delovati kot režiser, ko je v Ljubljani uprizoril Ime na vrhu jezika Pascala Quignarda. Režiral je besedila M. Cvjetajeve, P.P. Pasolinija, H. Müllerja, R. Walserja, E. Jelineka, M. Krleža, H. Guiberta, A. Hillinga, D. Kiša, G. Strniše in R. Bolaña ter sodobnih domačih avtorjev F. Šovagovića, I. Sajko, Z. Mesarića, D. Ugrešića, D. Karakaša, O. Savičević-Ivančević, G. Vojnovića, T. Štivičić. Režiral je v Sloveniji, ZDA, Nemčiji, Franciji, Italiji, na Madžarskem, Portugalskem, v Belgiji, Rusiji, Črni gori, Slonokoščeni obali in Srbiji.

Od leta 1998 do 2001 je bil ravnatelj Drame v Hrvaškem narodnem gledališču Split. Je soustanovitelj Mini teatra v Ljubljani in Festivala svetovnega gledališča v Zagrebu. Je dobitnik številnih Borštnikovih nagrad, Sterijine nagrade, Vjesnikove nagrade Dubravko Dujšin, nagrade Branko Gavella, nagrade Petar Brečić, medalje mesta Havana in najvišjega priznanja Republike Slovenije na področju umetnosti, nagrade Prešernovega sklada. Je nosilec odlikovanja viteškega reda umetnosti in književnosti vlade republike Francije. Od leta 2014 do leta 2022 je bil ravnatelj Drame Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb

VIR: Mini Teater