Ljubljana, 4. junij - Iztekajo se zadnji dnevi kampanje za referendum o uzakonitvi pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ). Uzakonitev bo prinesla olajšanje tistim, ki sedaj trpijo, vsem, ki jih je strah trpečega konca življenja ob soočenju z neozdravljivo napredovano boleznijo, prav vsem tudi novo državljansko pravico do svobodne izbire konca življenja, če jih doleti trpeč konec. 

Predlaganih 18 varovalk v predlogu zakona Srebrne niti bo učinkovito zagotavljalo varnost izvedbe. Nikomur se ni treba bati, da bi ga zlonamerno usmrtili proti njegovi volji. Seveda pa je ta svobodna izbira posameznikov v nasprotju z vsemi tistimi, ki so prepričani, da imajo že od nekdaj pravico in dolžnost odločati namesto nas o naših življenjih: duhovščina o našem duhovnem življenju in pokroviteljski zdravniki o naših telesih. Ob vseh običajnih praznih strahovih, ki globalno krožijo med nasprotniki uzakonitve PPKŽ, so v svojem pomanjkanju trdnih argumentov obupano predstavili nekaj verskih dogem in poenostavljenih neresnic.

Sporočilo škofovske konference zadnjega tedna poudarja, da samousmrtitelj, nosi težak greh. Še večjo krivdo nosi tisti, ki uvaja uzakonitev pomoči pri tem. Z navodilom, da katoličani zato na referendumu glasujejo "proti", daje vernikom sporočilo, da glas "za" pomeni sodelovanje pri uvajanju PPKŽ in s tem za posebej težak, smrtni greh. Ob njihovi izjavi stoji sporočilo murskosoboškega škofa Štumpfa, ki že predlaga kazen za take grešnike. "Kdor bo dal svoj glas življenju, ima v cerkvi kaj iskati; kdor pa bo glasoval za smrt, pa naj v prihodnje ostane kar doma." In če je glas "za" na referendumu greh, se ga bo potrebno spovedati? Vsekakor po našem pravnem redu nihče ne sme od glasovalca zahtevati, naj pove, kako je glasoval. To bi bilo že kaznivo dejanje kršitve svobodne opredelitve.

Grožnja z izgonom iz cerkve za tiste, ki bi podprli zakon, pomeni nezaslišan pritisk na vernike, temu bi lahko rekli tudi versko izobčenje. Je tudi delitev na vredne in nevredne. Medtem ko iz Vatikana donijo pozivi k vključevalosti, je tako iz slovenskih škofij slišati, da je treba izključevati in ločevati.

V demokratični družbi nihče ne more biti kaznovan za izražanje svojega mišljenja. Soavtorji in zagovorniki PPKŽ odločno nasprotujejo, da bi kdorkoli pretil tako zagovornikom kot nasprotnikom uzakonitve PPKŽ. Vsakdo se ima pravico odločati v skladu s svojimi osebnimi, moralnimi, filozofskimi in verskimi prepričanji. 

Napovedi črne prihodnosti glede pritiskov na starejše, bolne in onemogle, naj zaprosijo za PPKŽ, ko bo ta uveljavljena, ne prihajajo zgolj od cerkvenih zastopnikov. Pohlepni svojci naj bi se tako želeli odkrižati bolnih in odvečnih družinskih članov. Kot dokaz za to opozarjajo, da se (največkrat navajajo Nizozemsko) število evtanazij pred dopusti in prazniki bistveno poveča. V zelo podrobnih nizozemskih letnih poročilih o izvajanju PPKŽ ni podatka o datumu izvedbe. Slovenski varuh človekovih pravic je lani avgusta zaprosil nizozemskega kolega, da dostavi uradne statistične podatke o datumih. Ti do danes niso prispeli. Prav tako jih ni predložil nihče od tistih, ki govorijo o tem sezonskem povečanju izvedb PPKŽ. Res pa je mnogo podatkov o sezonskem porastu evtanazij hišnih ljubljenčkov psov in mačk. Kdo je zamenjal pse in mačke z ljudmi, prepuščamo tistim, ki so ustvarili navidezni ugovor PPKŽ.

Komisija za medicinsko etiko (KME) je že predvidela potrditev uzakonitve PPKŽ, ki ji sicer ves čas nasprotuje, in pripravila odgovor na izid referenduma. "Ob soglasno oblikovanih vprašanjih, ki korektno povzemajo bistvo obravnavanega problema, je izid kateregakoli referenduma, ki se ga je udeležilo dovolj ljudi, tudi ob nestrinjanju z njegovim razlogom, treba spoštovati, " pravijo. To načelno stališče vsebuje dva pogoja KME, soglasnost pri sprejemu vprašanja in korektnost vprašanja. Jasno da vedeti, da njeni pogoji spoštovanja izida referenduma že danes niso uresničeni, ker referendumsko vprašanje ni bilo soglasno oblikovano na pristojnem odboru DZ in ker je zanjo zavajajoče. S tem bo zanjo rezultat referenduma neveljaven. Tako so se postavili nad pravo Republike Slovenije. 

Od posameznih zdravnikov in zdravnic smo slišali opozorila na prekupčevanje s človeškimi organi, ki naj bi ga spodbujala uzakonitev PPKŽ. V zavodu Slovenija transplant, ki skrbi za celoten program doniranja in transplantacij organov v Sloveniji, so opozorili, da gre za lažne in zavajajoče izjave, ki še najbolj škodijo tistim bolnikom, ki potrebujejo zdravljenje s presaditvijo organov. Poleg tega so izjave žaljive in ponižujoče za vse sodelavke in sodelavce v nacionalni donorski mreži in v tem segmentu zdravstva. 

Nekateri naši zdravniki radi opozarjajo na evtanazije brez soglasij pacientov, ki jih izpričuje nizozemska statistika. Zanje je to dokaz zlorab, ki se v državi dogajajo po uzakonitvi PPKŽ. Če bi pogledali v podrobna poročila o tamkajšnjem izvajanju PPKŽ, bi videli, da na Nizozemskem v skupino evtanazij prištevajo tudi paliativne sedacije. V stanju delirija, pri katerem se zdravniki odločajo za paliativno sedacijo, bolnik ni več sposoben odločati o sebi in dati soglasja. Zato so to po zelo dosledni nizozemski definiciji opredeljene kot evtanazije brez soglasja. Velja spomniti, da paliativne sedacije brez pravnih ali drugih zadržkov potekajo tudi v Sloveniji, da nad njimi ni nobenega družbenega nadzora, ni državnega registra, ni podatkov o soglasjih. Se po razumevanju tistih zdravnikov, ki nizozemskim kolegom očitajo zlorabe, dogajajo zlorabe tudi pri nas? Celo še večje, ker niso statistično registrirane?

Na referendumu bo vsakdo glasoval ne samo o svoji osebni svobodi odločanja o koncu svojega življenja in novi državljanski pravici do pomoči pri tem, temveč bo njegov glas "za" tudi glas za enakopravnost dveh osebnih izbir ob koncu življenja, za enakost med ljudmi, za moč in obseg demokracije ter nasprotovanje vsem tistim, ki si lastijo pravico, da odločajo o drugih.

In verjamemo, da nobene stare mame ali očeta ne bo strah, če na referendumu glasujemo "za". Ker vesta, da ju imamo radi.

VIR: Kamien komunikacije