V Društvu Srebrna nit, združenju za dostojno starost, se odzivamo na stališče Komisije RS za medicinsko etiko (v nadaljevanju Komisija) o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ ali Zakon). 

Tega spoznanja smo zelo veseli. Predlog zakona je od objave prvega osnutka (oktober 2021) do končnega predloga v procesu razprave namreč doživel vrsto sprememb. Zlasti pomembne so spremembe, ki so se oblikovale na podlagi pripomb in pomislekov zdravniških organizacij. Pomembna novost je razbremenitev izbranega ali lečečega zdravnika glede sodelovanja v postopkih pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ). Tu je še izključitev bolnikov z duševnimi boleznimi iz kroga upravičencev do PPKŽ, kar je Komisija v svojem stališču povsem spregledala, ter obvezna vključitev psihiatra in notarja v postopek PPKŽ. Upamo , da je Komisija kot dobronamerno prepoznala tudi osnovno namero Zakona, da okrepi pacientovo avtonomijo in samostojno odločanje v zanj težkih odločitvah ob koncu življenja, ko njegova opešanost še bolj zamaje neravnovesje moči med njim in zdravstvenim osebjem.

Po logiki, da določena etična ali zakonska prepoved onemogoča njeno bodočo spremembo ali odpravo, ne bi bilo mogoče sprejeti nobenih novih etičnih pogledov in nobenega novega zakona. Kodeks zdravniške etike, ki so ga sprejeli zdravniki sami, nasprotuje PPKŽ. Tako zavezuje roke Komisiji in zdravniškim organizacijam, saj jim domala prepoveduje, da bi lahko imele drugačno mnenje. Vendar je tako v slovenskem kodeksu. Če bi šli v sosednjo Avstrijo, ne bi več ravnali v nasprotju z etiko svojega poklica, kajti tamkajšnji kodeks etike ne obsoja pomoči zdravnika pri prostovoljnem končanju življenja. Naj na kratko spomnimo, da današnji kodeksi etike v medicini postavljajo Hipokratova izhodišča v kontekst pravic pacientov, tega pa v središče zdravstvene obravnave. in ne več zdravnika, kot je bilo razumeti v preteklosti. Hipokratova prisega je bila najprej revidirana v okviru Ženevske deklaracije, ki jo je sprejela skupščina Svetovnega zdravniškega združenja leta 1948, sledilo je še več sprememb, da bi sledile realnosti življenja. Danes ni več govora o dolžnosti zdravnika, da ohranja življenje, temveč kodeksi medicinske etike opredelijo zdravnikovo dolžnost po največjem možnem spoštovanju človeškega življenja. Človekove pravice in svoboščine ter iz njih izpeljane pacientove pravice pa v ospredje postavljajo spoštovanje vsakogar kot človeka in spoštovanje njegovih moralnih, kulturnih, verskih, filozofskih in drugih osebnih prepričanj in med drugim tudi spoštovanje samostojnosti pri odločanju o zdravljenju in pravici do preprečevanja in lajšanja trpljenja. Zakon prinaša le uresničevanje pravice do preprečevanja in lajšanja trpljenja! Vsi mi, ne le zdravniške organizacije se moramo soočiti z novo realnostjo, da del moči odločanja o življenju in njegovem koncu nosi tudi državljan, ki trpi zaradi neozdravljive bolezni in ne le zdravnik, ki močno oblikuje ta konec, ter religije, ki za trpljenje na zemlji obljubljajo raj v nebesih. 

Zunanjih vplivov in pritiskov na odločanje res ni mogoče popolnoma preprečiti, a ti gredo lahko tako v smeri odloga smrti, ki pomeni več trpljenja, kot tudi njene pospešitve. Tako zunanje prepričevanje še ne pomeni, da so odločitve nesvobodne. Odločanje o morebitnih izsiljenih odločitvah naj Komisija prepusti sodiščem, v skladu s svojo zavezo v stališču, da se bo vzdržala pravnih presoj. Nizozemska in belgijska sodišča doslej med nekaj deset tisočimi izvedenimi tovrstnimi postopki, še niso našla niti enega samega primera zlorabe tega instituta. 

Zdravstveni delavci, ki imajo pomisleke do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, bodo uveljavili ugovor vesti in ne bodo sodelovali. Tisti, ki bodo sodelovali, pa bodo prepričani, da je pomoč trpečemu bolniku, ki želi umreti, spoštovanje njegove volje in plemenito dejanje. Nekateri ljudje, ki Zakona ne podpirajo, bodo nanje mogoče res gledali drugače. A zakaj bi bila ta sprememba pomembnejša in bolj krnila ugled obeh poklicev, kot ga med podporniki Zakona že dolgo krni zdravniško vztrajno nasprotovanje njegovi uveljavitvi? Spomnimo, da je podpornikov po javnomnenjskih raziskavah veliko več kot prvih. Stališče Komisije je pristransko in pozablja, da bo ugled obeh skupin med podporniki Zakona najbrž zrasel.

Zakonitost spolzkega klanca ne obstaja, saj je le splošno poimenovanje za pesimistične domneve glede prihodnosti, ki jih utemeljuje samo prepričanje avtorja te trditve. Taka ugibanja se včasih uresničijo, včasih pa ne. Ko so uzakonili umetni splav, so nekateri svarili pred katastrofalnimi posledicami, ki se niso zgodile. Podobna svarila o kaosu po dodelitvi volilne pravice ženskam so se prav tako izkazala za puhla. Povsem preverljivo pa je dejstvo, da v nobeni od držav, ki so že uzakonile pomoč pri končanju življenja, ni prišlo do družbenega propada.

Prekinitev življenja je v Sloveniji že institucionalizirana z Zakonom o pacientovih pravicah, ki bolniku omogoča odločitev o opustitvi zdravljenja, kar posledično prinese smrt. Med paliativnim lajšanjem trpljenja in prekinitvijo življenja odnos ni, kakor misli Komisija, ali-ali: lahko nastopi trenutek, ki ga Komisija zavestno spregleduje, ko je edino možno lajšanje trpljenja prekinitev življenja. Zdravnikova dolžnost, ki mora prevladati, je dolžnost spoštovanja bolnikovih nazorov in njegovih prostovoljnih odločitev glede njegovega konca življenja. Vzdrževanje pacienta pri življenju proti njegovi jasni volji je nasilje.

Ne strinjamo pa se, da ta tveganja zadevajo le svet po uveljavitvi Zakona. V sedanjem kaotičnem svetu se mnogim obeta neželena trpeča smrt in s tem tudi možnost, da bodo odločitve ob koncu življenja v njihovem imenu sprejemali drugi, nepooblaščeni, paternalistični akterji. Stališče Komisije zapostavlja tveganja in možnosti zlorab, ki ogrožajo pacienta v sedanjem slabo reguliranem načinu sprejemanja odločitev ob koncu življenja. Zakon vzpostavlja strogo nadzorovan red in tako zmanjšuje možnost zlorab.

Odločitev obžalujemo. Zakon nikomur ničesar ne jemlje, nikogar ne ogroža, nikogar ne sili in po njegovem sprejetju bomo prav vsi na boljšem. To ni zakon, v katerem večina mladih in zdravih odloča o manjšini starih in bolnih, kot trdijo nekateri. Nasprotno: danes smo v položaju, ko manjšina (zdravniki) želi odločati o tem, kaj je dobro za vse državljane. Zakon daje vsakemu državljanu pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, res pa je, da jo bo uporabila le manjšina državljanov. Tega ne zmore zanikati niti mnenje Komisije, ki se posveča branjenju prepričanj tradicionalistov in ne reševanju problemov pacientov.

Skupina za pripravo ZPPKŽ v Srebrni niti - združenju za dostojno starost

Brigita Skela Savič, Igor Pribac, Andrej Pleterski, Luka Mišič, Dušan Keber

PR - KamienKomunikacije