6. septembra ponovno začenjamo s filmskim programom v Mali dvorani Kulturnega doma Nova Gorica. Filmsko obarvani ostajajo torki, petki in sobote. Tudi letos bomo program pripravljali mesečno, tako da bomo v čim večji meri zajeli tekočo produkcijo. To seveda ne velja za abonmajski program Filmsko gledališče in posebne ponudbe, za katere smo program pripravili kot navadno na začetku sezone.

Novo filmsko sezono sta predstavila: 

Kot že vsaj dve desetletji, je tudi tokratni nabor naslovov izbiral filmski kritik in publicist Denis Valič. Nabor je bil  izjemno velik in je bilo kar težko  narediti selekcijo osemnajstih filmov, ki jih bomo  v tej sezoni ponudili na ogled. Filme iz abonmajskega programa si bo moč ogledati od sredine oktobra do sredine aprila na petkov termin.

Kdaj: dosedanji abonenti od 30. 9. do 16. 10. // novi abonenti od 7. do 16. 10. 2024

Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica

Vplačila: ob vpisu

Cena abonmaja: 80 €                                                         

Upokojenci, študenti in dijaki: 60 €

Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5,5 €

Znižana cena vstopnice za dijake in študente: 4,5 €

18. 10. 2024  Drugo dejanje, r. Quentin Dupieux (Francija, 2024)

8. 11. 2024  Zelena meja, r. Agnieszka Holland (Poljska, Irska, Turčija, Nemčija, ZDA, Francija, Belgija, Češka, 2023) 

15. 11. 2024  Moj zločin, r. François Ozon (Francija, 2023)

29. 11. 2024 Goldmanov proces, r. Cédric Kahn (Francija, 2023) 

6. 12. 2024 Carvaggieva senca, r. Michele Placido (Italija, Francija, 2022)

13. 12. 2024 Zver, r. Bertrand Bonello (Francija, Kanada, 2023)

20. 12. 2024 Opazovanje, r. Janez Burger (Slovenija, Severna Makedonija, Italija, Hrvaška, 2023)

10. 1. 2025 Jaz, kapitan, r. Matteo Garrone (Italija, Francija, Belgija, 2023)

17. 1. 2025 Stari hrast, r. Ken Loach (Velika Britanija, 2023)

24. 1. 2025 Otroci drugih, r. Rebecca Zlotowski (Francija, 2022)

31. 1. 2025 Odrešitev za začetnike, r. Sonja Prosenc (Slovenija, Srbija, Norveška, Italija, Hrvaška, 2024)

14. 2. 2025 Gladiator II, r. Ridley Scott (Velika Britanija, ZDA, 2024)

21. 2. 2025 Kako seksati, r. Molly Manning Walker (Velika Britanija, Grčija, Belgija, 2023)

7. 3. 2025 Jutri je še en dan, r. Paola Cortellesi (Italija, 2023)

14. 3. 2025 Učitelj, r. Farah Nabulsi (Velika Britanija, Katar, Palestina, 2023)

21. 3. 2025 Moja najljubša torta, r. Maryam Moghadam, Behtash Sanaeeha (Iran, Švedska, Nemčija, Francija, 2024)

4. 4. 2025 Vsi mi tujci, r. Andrew Haigh (Velika Britanija, ZDA, 2023)

11. 4. 2025 Dejanja usmiljenja, r. Yorgos Lanthimos (ZDA, 2024)

Denis Valič je o tokratnem izboru zapisal: »Letošnjo sezono otvarjamo s filmom, ki je bil prav tako otvoritveni film canskega festivala: Drugim dejanjem Quentina Dupieuxja. To pravzaprav ni presenetljivo, saj Dupieux s svojo divjo komedijo načenja nekatere izmed osrednjih strahov in tesnob aktualnega trenutka v polju filmske ustvarjalnosti, od napetosti, ki jih v polje prinaša umetna inteligenca (spomnimo se dolgih stavk v Hollywoodu, tako scenaristov kot igralcev), prek vprašanj, ki jih sprožata družbena fenomena kulture črtanja in gibanja #tudijaz/#metoo, pa vse do negotovega financiranja, kar očitno ni le lokalni fenomen. 

Kot naslednja dela z našega letošnjega programa z velikim veseljem predstavljam neformalni blok filmov, ki pogumno, a hkrati vedno tudi s toplo človeške perspektive nagovarjajo najbolj pereče probleme naše evropske družine oziroma sodobnih evropskih družb. In ne preseneča, da se je na čelu teh znašla prav Zelena meja: tako zaradi dejstva, da gre za najštevilčnejšo koprodukcijo v letošnjem programu, kot tudi dejstva, da se je kot režiserka pod njo podpisala Agnieszka Holland, botra sodobnega srednjeevropskega avtorskega filma, tista, ki ga je družno s Krzysztofom Kieslowskim popeljala na največje svetovne odre. Zelena meja je pogumno delo pogumne režiserke, ki se je kljub zavedanju, kakšna klima vlada v družbi njene domovine, ali pa prav zaradi tega, odločila za razkritje zločinskega dogajanja na zeleni meji med Poljsko in Belorusijo, kjer se dve ideološko sovražni državi merita in zbadata na hrbtih nemočnih človeških bitij. Zelena meja je šokantno, a hkrati nujno potrebno delo, zaradi katerega so poljske oblasti Hollandovo razglasile za persono non grato.

V ta blok ostrih, pronicljivih komentarjev družbene realnosti, v kateri živimo, pa seveda spadata tudi obe domači deli, ki  smo ju tokrat uvrstili na spored: Opazovanje Janeza Burgerja in z nedavnimi priznanji ovenčana Odrešitev za začetnike Sonje Prosenc. Burger je svoje domiselno zasnovano zgodbo o virusu voajerizma, ki se širi med nami, umestil v okolje reševalcev, tistih, ki so prvi na mestu raznih nesreč, in jo cepil z nekaterimi elementi srhljivke, kar jo naredi še posebno učinkovito. A hkrati nič manj ostro v obsodi pasivnega spremljanja (da ne rečemo celo naslajanja nas) tragedij v družbi. Prosenčeva je s svojo Odrešitvijo za začetnike, ki je svojo nadvse odmevno mednarodno premiero doživel v New Yorku, na festivalu v Tribeci (festivalu, katerega soustanovitelj je tudi Robert de Niro), zasnovala malce bolj tradicionalno, a nič manj ostro v svojem kritičnem razmišljanju o tem, zakaj se nekateri v družbi počutijo večvredne. 

Ta blok je letos tudi po imenih daleč najbolj prestižno zastopan, saj sta avtorja naslednjih dveh del, ki ju bomo predstavili, britanski mojster humanistično-realistične poetike, Ken Loach, ter njegov mlajši italijanski pendant (resda malce bolj surovo realistični), Matteo Garrone. Loach v še eni sijajni, toplo človeški pripovedi o slehernikih, Starem hrastu, njegovo stalnico, delavski razred, tokrat v prvi vrsti sooči z njim samim in z njegovimi lastnimi predsodki, hkrati pa še s sirijskimi begunci. Nadvse zanimivo je, da je prav Stari hrast postal eno tistih del letošnjega leta, ki je prejelo največ in najbolj navdušeno hvalo s strani občinstva, pa naj gre za formalne festivalske nagrade občinstva ali pa ocene, ki jih zbirajo različni spletni agregati. In čeprav je v tem pogledu film Mattea Garroneja Jaz, kapitan doživel podobno usodo (zelo dober odziv občinstva), pa je avtor v njem radikalno obrnil perspektivo: tokrat nam zgodbo namreč ponuja skozi oči migrantov, tistih, ki najrazličnejše zlorabe, šikaniranja, poniževanje in kar je še podobnih taktik razčlovečenja doživljajo na lastni koži. 

Blok bomo zaključili z dvema deloma, ki pogled usmerita tam, kjer ga srečamo resnično redko, če smo ga sploh že kdaj. Francozinja Rebecca Zlotowski nam v filmu Otroci drugih ponudi nepopačeni, nekarikirani portret »mačeh«, žensk, ki vstopijo v razmerje s partnerjem, ki že ima otroka in se z vso resnostjo in kompleksnostjo loti spraševanja, kako daleč sploh lahko seže njihova materinska ljubezen. Glede na trende v zahodnih družbah imamo opraviti z eno vse bolj velikih demografskih skupin, a pravega, iskrenega vpogleda vanjo še nismo imeli. Še veliko manj pa se je v filmih govorilo o iranskih ženskah srednjih let, tistih, ki živijo v urbanem okolju in prihajajo iz srednjega razreda. In prav te nam predstavi filmsko delo Moja najljubša torta, film ustvarjalnega dvojca Maryam Moghadam in Behtasha Sanaeehaja.

Delno bi v ta blok lahko uvrstili še eno delo letošnjega izbora, a po drugi strani se zdi, da vanj ne sodi povsem. Pravzaprav bi zanj lahko rekli, da je ujet v prekletstvo naroda, iz katere izhaja in da svoje »domovine« pravzaprav nima: gre za še eno prekrasno zgodbo o ljudeh, ki poskušajo ohraniti svojo človečnost in presegati surovo realnosti, ki jih obkroža, palestinsko koprodukcijo Učitelj mlade Farah Nabulsi.

Že samo ta blok nam je prinesel kar pet celovečercev, pod katere so se podpisale filmske ustvarjalke. In veseli nas, da je bila letošnja bera v tem pogledu še posebno bogata. Omeniti moramo iskreno in odprto razpravljanje o vstopu mladih v svet spolnosti, ki nam ga s svojim čudovitim prvencem Kako seksati ponudi Britanka Molly Manning Walker. Ta nas glasno opozori, da moramo kot družba še enkrat glasno definirati to, kaj pomeni privolitev v spolni odnos, saj se še danes vse prepogosto dogaja, da je tisti »ne« preslišan. Drugačne vrste film, a z ne tako zelo drugačno tematiko, nam ponudi še ena debitantka – Italijanka Paola Cortellesi s svojim celovečernim prvencem Jutri je še en dan. V rahlo neorealistični maniri, a s pridihom magičnega, nas Cortellesi začara z zgodbo o osvoboditvi iz kroga družinskega nasilja.

Posebno pozornost velja nameniti tudi bloku štirih filmov, pod katera so se podpisali mojstri filmske podobe, ki so zdaj že v zrelih letih ustvarjanja. Na prvo mesto gre nedvomno postaviti novo delo Cédrica Kahna, ki nam danes, ko smo znova priča radikalni ideološki polarizaciji družbe, s filmom Goldmanov proces, rekonstrukcijo političnega sodnega procesa iz 70. let, prinaša vpogled v načine, kako delujejo mehanizmi tovrstnih ekstremizmov. Še en stari znanec, italijanski igralec in režiser Michele Placido, nas s filmom Caravaggieva senca prav tako popelje v preteklost, le da še par stoletij dlje: v njem namreč rekonstruira cerkveni pregon velikega slikarja, Caravaggia, in nam hkrati ponudi vpogled v njegovo burno življenje. Naš stari znanec François Ozon nas s filmom Moj zločin prav tako popelje v preteklost, v pariška 30. leta. In v lastnem slogu razkrije, kako se ženski svet upira zadrti moški patriarhalnosti, ki razsaja v vseh porah družbe. Blok pa zaključuje še en veteran, Bertrand Bonello, ki ga imajo mnogi za najbolj provokativnega med francoskimi sodobnimi filmskimi ustvarjalci. Njegova Zver se tako kot otvoritveni film poigrava z grožnjo, ki jo družbi predstavlja umetna inteligenca, a seveda na specifično njegov način.

V tem kratkem pregledu letošnjega programa velja izpostaviti še to, da smo letos vanj vključili tudi hollywoodski spektakel Gladiator II. Seveda s povsem jasno zavestjo, da je vsak spektakel, pri katerem ima prste vmes Ridley Scott, vedno še nekaj več, kot le spektakel. Zaključimo ga pa z omembo še dveh del: sublimne meditacije Andrewa Haigha z naslovom Vsi mi tujci, v kateri spregovori o ljudeh, ki so pred davnimi časi odšli iz naših življenj, nato pa nenadoma vanj znova vkorakajo, ter nove kuriozitete morda najbolj samosvojega režiserja današnjega časa, Grka Yorgosa Lanthimosa, ki se nam tokrat predstavlja z Dejanji usmiljenja, nenavadnim triptihov, v katerem razmišlja o moči, nadzoru in svobodni volji. Z njim tudi dejansko zaključujemo letošnji program.«

11. 1. 2025 Adamant, r. Nicolas Philibert (Francija, Japonska, 2022)

18. 1. 2025 Neskončni spomin, r. Maite Alberdi (Čile, ZDA, 2023)

25. 1. 2025 Anselmr, r. Wim Wenders (Nemčija, 2023)

Selektor Denis Valič je letošnji program dokumentarnih filmov naslovil kot parafrazo naslova znanega nemega filma ruskega mojstra Sergeja Eisensteina, Staro in novo. Kot je zapisal, bomo »v njem namreč takoj uzrli imeni dveh mojstrov, veteranov avtorskega in dokumentarnega filma, Nicolasa Philiberta ter Wima Wendersa, na drugi strani pa mlado, a nič manj sijajno dokumentaristko, Čilenko Maite Alberdi. Med zgolj tremi filmi naše sekcije dokumentarcev seveda ne gre iskati posebnih povezav, pa vendarle nam takoj pade v oči dejstvo, da se je en režiser lotil posameznika in njegovega dela, drugi je v center svojega raziskovanja postavil par, medtem ko je tretji kamero usmeril v večjo skupino ljudi. 

A pojdimo po vrsti. Začnimo kar s prvim filmom na sporedu, novim delom staroste francoskega dokumentarizma, Nicolasom Philibertom, filmom Adamant. Z zanj tako značilnim, strogo observacijskih slogom, nas Philibert popelje v dnevni center za posameznike z duševnimi motnjami, na eno izmed na Seni plavajočih ladij, ki se imenuje prav Adamant, in nam predstavi tam živečo skupnost.

Skupnost dveh nam predstavi tudi prva Čilenka v zgodovini, ki je prejela nominacijo za oskarja, Maite Alberdi. Njen Neskončni spomin je neverjetno nežno in intimno delo, ki nam predstavi življenje para, novinarja Augusta Góngore in njegove partnerke Pauline, skozi njuno zgodbo, njegovo počasno utapljanje v alzheimerjevi bolezni, pa nas opozori tudi na širši zgodovinski kontekst čilenske družbe in njene zgodovine.

Kot zadnje pa predstavljamo eno najbolj presenetljivih del letošnjega leta, dokumentarec z naslovom Anselm Wima Wendersa. Za Wendersa smo vedeli, da se rad posveti raziskovanju in eksperimentiranju s filmsko podobo. A tokrat je v iskanju najprimernejšega izraza za potret slavnega nemškega kiparja in slikarja Anselma, prepletel vse svoje dosedanje izkušnje: dokumentarec Anselm je sijajno delo, ki na formalni ravni prepleta klasične filmske postopke z računalniško 3-D tehnologijo, na vsebinski pa splete gosto tkivo niti s področja književnosti, znanosti, zgodovine, mitologije in filozofije … Sijajno.«

Filmi za otroke, mlade in družine so že vrsto let stalnica petkovega filmskega programa Kulturnega doma Nova Gorica. S septembrom bomo tako ponovno pognali kolesje Filmskega vrtiljaka v želji, da bi se tudi letos skupaj vrteli v naši mali dvorani. Filmski vrtiljak tudi tokrat prinaša najnovejši nabor kakovostnih, mladim primernih filmov sodobne produkcije, ki so na voljo za predvajanje v naši dvorani. Ob pripravi programa smo sledili želji, da bi z izbranimi filmi spodbujali ustvarjalnost in pogovor o univerzalnih temah, kot so družina, ljubezen, odnosi, prijateljstvo ipd. Prenekateri film, ki mladim odpira pomembno okno v svet, pa ni zajet v Filmski vrtiljak, temveč se najde med drugo filmsko ponudbo. Da ne ostane po pomoti spregledan, smo na spletni strani Kulturnega doma Nova Gorica pripravili še poseben seznam Priporočeni filmi za mlade.

Od septembra do konca novembra nas ob petkih ob 17.30 čakajo naslednji filmi:

6. 9. 2024 Garfield (2024, sinh.), 6+

13. 9. 2024 Detektiv Tabo in primer nosoroga (2024), 7+

20. 9.2024 Dekle in jaguar (2024), 9+

27. 9. 2024 Dnevnik Pauline P. (2023, sinh.), 7+

4. 10. 2024 Robotove sanje (2023), 12+

11. 10. 2024 Jaz, Baraba 4 (2024, sinh.), 6+

18. 10. 2024 Transformerji ena (2024, sinh.), 7+

8. 11. 2024 Veliki izumitelj (2023, sinh.), 8+

15. 11. 2024 Divja robotka (2024, sinh.), 7+

22. 11. 2024 Vrvež v moji glavi 2 (2024, sinh.), 10+

29. 11. 2024 Otroci divjega zahoda (2024, sinh.), 5+

Celoten program je objavljen na spletni strani in se bo tekom leta dopolnjeval in dograjeval. 

Evropska kinematografija je zelo pestra. Čim raznovrstnejši nabor teh filmov se v Kulturnem domu Nova Gorica trudimo predstaviti tekom celotne filmske sezone, posebej pa ob dveh priložnostih: Evropskem art kino dnevu in v maju ob dnevu Evrope, ko že tradicionalno pripravljamo Teden evropskega filma, s katerim filmsko sezono zaključimo. Če bomo za slednjega program šele oblikovali, pa je za tokratni art kino dan, ki bo v nedeljo, 17. novembra 2024, le-ta že znan. Sledi osnovnemu cilju 9. edicije te evropske pobude, ki spodbuja kinematografe, da združimo moči in pošljemo jasno sporočilo za demokracijo, strpnost in spoštovanje ter proslavimo raznolikost in svobodo evropske kinematografije. 

Kinodvorane so namreč pomemben del kulturne krajine in povsod bogatijo skupnosti, saj združujejo ljudi ne glede na starost, poreklo, izobrazbo ali dohodek. Z več kot 100 milijoni obiskovalcev letno imajo umetniški kinematografi v Evropi ključno vlogo pri spodbujanju kulturne raznolikosti. Projekt je nastal na pobudo združenj CICAE in mednarodne mreže kinematografov Europa Cinemas, katere člani smo. Na ta dan kinematografi širom po Evropi s projekcijami in dogodki slavijo raznolikost evropskega filma. V Sloveniji se mu že od začetka pobude pridružujejo kinematografi Art kino mreže Slovenije, akciji pa se kot navadno, tudi letos pridružuje Kulturni dom Nova Gorica.

V želji, da bomo skupaj z vami praznovali bogastvo in raznolikost art kinematografov in evropskih filmov, bo Kulturni dom Nova Gorica na ta dan predvajal program s posebno ponudbo tako za otroke kot za odrasle, ki si bodo izbrane filme lahko ogledali po znižani ceni.

Tudi v sezoni 2024/2025 nadaljujemo s kinotečnimi nemimi filmi, ki jih spremlja glasbena spremljava v živo. Tokrat bomo goriškemu občinstvu v ogled ponudili pionirsko delo filmske erotike in avantgardno klasiko nemega filma, kjer je glavno vlogo odigrala slovenska diva obdobja nemega filma Ita Rina (1907–1979), z rojstnim imenom Ida Kravanja. 

Sobota, 23. november 2024, ob 20.15

Erotikon, r. Gustav Machatý (Češka, 1929, nemi film)

Glasbena spremljava v živo: Člani ZERORCHESTRA in ORCHESTRA OF THE IMAGINARY

pod vodstvom Andreja Goričarja

Pionirsko delo filmske erotike in avantgardna klasika nemega filma, ki utripa s čutnostjo in dekadenco dvajsetih let. Slovenska igralka Ita Rina se je s filmom zapisala med filmske zvezde svetovnega slovesa, režiser Gustav Machatý pa med velikane nemega filma.

Novo glasbeno preobleko je za film prispeval skladatelj in pianist Andrej Goričar. Kot hišni pianist Slovenske kinoteke je od leta 1996 s svojimi skladbami ali improvizacijo na klavirju pospremil zelo bogat repertoar neme filmske klasike doma, v Evropi in ZDA. Od leta 2002 piše tudi glasbo za gledališče.

V mesecu, ko praznujemo slovenski kulturni praznik, smo pri oblikovanju programa večjo težo namenili slovenskemu filmu, tokrat s poudarkom na produkciji namenjeni mlajšim ljubiteljem sedme umetnosti in najnovejši slovenski produkciji.

Slovenski triler režiserja Perice Raija, ki je po izobrazbi sicer kriminalist. Začeli so ga snemati pred 10 leti in vmes spremenili žanr, iz grozljivke so prešli v triler. 

V času drugega zaprtja kinodvoran je bila v okviru Art kino mreže Slovenije zasnovana kar se da preprosta in varna (glede plačila in uporabe) spletna platforma za legalen ogled filmov z enotnim kuriranim programom. Vsi izbrani filmi so podnaslovljeni, filmi za otroke pa sinhronizirani v slovenščino.

Filmski program je dostopen na povezavi www.kinokdng.si in si ga je mogoče ogledati na osebnem ali prenosnem računalniku, tablici, pametnem telefonu in televizorju. Spletna platforma je postavljena na sistemu za pretakanje filmov Screenplus (Shift72), ki ga uporabljajo tudi nekateri najpomembnejši filmski festivali (Cannes, Toronto, Sundance) in številni kinematografi po vsem svetu.

KUDUS – Združenja kulturnih domov in ustanov Slovenije

Art kino mreže Slovenije

Mednarodne mreže Europa Cinemas

VIR: Kulturni dom Nova Gorica