5. julija 2024 se je poslovil od nas akademik prof. dr. Fedja Košir, arhitekturni in urbanistični projektant, teoretik, publicist, prevajalec ter v letih 1984–2013 pedagog na Fakulteti za arhitekturo, Univerze v Ljubljani, kjer je bil v letih 1997–2001 tudi dekan. Košir je s svojim vsestranskim delovanjem močno zaznamoval arhitekturno dogajanje pri nas vse od šestdesetih let naprej pa do danes in vzpostavil temelje slovenski arhitekturni teoriji.

Rodil se je 24. maja 1940 v Ljubljani materi Mariji, roj. Mole, in očetu Mirku, diplomiranemu kemiku in enemu vodilnih predvojnih komunistov. Leta 1951 je kot 11-leten deček izgubil očeta v krutih okoliščinah na Golem otoku, kar ga je močno zaznamovalo. Po končani klasični gimnaziji se je popolnoma posvetil arhitekturi, na FAGG Oddelek za arhitekturo se je vpisal leta 1958. Diplomiral je 26. decembra 1964 pri prof. Edvardu Ravnikarju z nalogo Fasade stolpnic republiške uprave in slovenskega gospodarstva na Trgu revolucije v Ljubljani z odlično oceno. Prof. Ravnikar je kot zgled in intelektualec močno vplival na njegovo nadaljnje udejstvovanje.

 

Po odsluženem vojaškem roku se je udejstvoval v arhitekturno-urbanističnem projektiranju, ko je zamenjal vrsto služb in v tem dinamičnem, skoraj dvajsetletnem obdobju prejel na slovenskih in jugoslovanskih javnih natečajih več kot šestdeset nagrad in odkupov. V letih 1963–1965 je bil zaposlen na Investicijskim zavodu za izgradnjo Trga revolucije, v letih 1966–1967 na Urbanističnem inštitutu SRS, od leta 1967 do leta 1970 je bil v svobodnem poklicu, v letih 1970–1975 je delal na Zavodu ing. Stanka Bloudka, v letih 1975–1976 na Turist progress Engineeringu v Radovljici, v letih 1976–1984 pa v Biroju 71 v Domžalah. Med izstopajoče njegove nagrajene projekte sodijo: Center Beograda 1968, Zimsko kopališče v Ljubljani 1969 (izvedba), Park hotel Bled 1970 (izvedba), Center Nikšića 1971, Center Južnega Zagreba 1971, Center Kraljeva 1974, Center Bugojna 1978, Cerkev vseh svetih v Ljubljani 1981 (nedokončana izvedba), Islamski verski center v Ljubljani 1982, Novi Osijek (mesto za 75.000 prebivalcev) 1983. Leta 1978 je dobil za urbanistične predloge nagrado Prešernovega sklada.

 

Z nalogo Razvoj kompozicije multifunkcionalnih arhitekturno-urbanističnih sklopov je doktoriral dne 5. decembra 1982 pri prof. dr. Jožetu Koželju, kar mu je odprlo pot v univerzitetno kariero. Od leta 1984 do leta 2013 je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kjer je predaval več predmetov povezanih z urbanizmom in arhitekturno teorijo. Bil je izvrsten predavatelj, neverjeten erudit. Izbor njegovih strokovnih člankov, objavljenih v zadnjih tridesetih letih 20. stoletja je izdala Fakulteta za arhitekturo leta 2000. Napisal je devet monografij. Podroben pregled razvoja kompozicije naselbinskih sestavov od paleolitika do sodobnosti je predstavljen v knjigi Zamisel mesta (Slovenska matica, 1993). Zanjo je Košir leta 1995 prejel Plečnikovo medaljo. Publicistični prispevek vodilnega slovenskega arhitekta druge polovice 20. stoletja je predstavil v delu Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik (Fakulteta za arhitekturo, 2006). Tri zajetne knjige z naslovom K Arhitekturi (Fakulteta za arhitekturo, 2006 in 2007) so celovit pregled razvoja arhitekturne teorije doma in v svetu ter so dobra osnova za razumevanje razmer na tem področju, ki ga nimajo tudi večje nacije. Monografiji o guruju moderne arhitekture Le Corbusieru in renesančnem arhitektu Palladiusta izšli v sodelovanju z Arhitekturnim muzejem Ljubljana (2007 in 2008).

 

Vrh Koširjevega publicističnega opusa sta komentirani in ilustrirani prevod prvega traktata o stavbarstvu, ki ga sestavi rimski arhitekt Vitruvij. To sta traktat O arhitekturi – De architectura libri X in Koširjev komentar O antičnem inženirstvu (Fakulteta za arhitekturo, 2009). Zanju je Košir ponovno prejel, tokrat leta 2010, Plečnikovo medaljo. Prevod Vitruvija nas uvrša med narode z visoko razvitim tehničnim jezikom. Leta 2010 izide v založbi SAZU ter Crnogorske akademije nauka i umjetnosti (CANU) monografija o dveh arhitekturah Marka Mušiča z naslovom Kolašin / Lovčen: Od človeškega k onstrančloveškemu. Ob stoletnici arhitektovega rojstva je objavljen oris dela in pomena profesorja Eda Mihevca (Fakulteta za arhitekturo, 2011). Vse od leta 1963 do leta 2014, ko je izstopil, je bil član DAL – Društva arhitektov Ljubljana, veliko se je pojavljal s članki in s komentarji v strokovnem in dnevnem, tako slovenskem kot jugoslovanskem, časopisju in revijah, nazadnje pa je največ objavljal v reviji Outsider. Leta 2007 je postal častni član ZAPS – Zbornice za arhitekturo in prostor, od leta 2015 je bil član Academiae scientiarum et artum Europea v Salzburgu, 1. junija 2023 pa je postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

 

Omeniti velja še Koširjevo izvedbo spomenika – kenotafa za žrtve dachavskih procesov v Ljubljani iz leta 1989 pa tudi številne študije za zunanje naročnike. Za vlado RS je izdelal dve primerjalni presoji lokacij, primernih za protokolarno uporabo predsednika vlade in urada predsednika republike (2002 in 2005). Konkreten rezultat je odločitev za gradnjo sedanjega kongresnega središča na Brdu pri Kranju. Izdelal je tudi študijo prostorske umestitve premične kulturne dediščine v Idriji (2007).

 

Prof. Košir je z žarom predaval z urbanizmom in arhitekturno teorijo povezane predmete na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Poslušalo ga je več generacij arhitektov, pri njem je diplomiralo 57 arhitektov, dva sta magistrirala in dva doktorirala. Zelo aktiven je bil tudi v številnih društvenih, natečajnih in univerzitetnih komisijah. Akademik Košir je s svojim sistematičnim, bogatim in poglobljenim strokovnim delom ter opusom zaznamoval obdobje, v katerem je ustvarjal, in vedno znova postavljal ogledalo tako slovenski arhitekturi, arhitekturni zgodovini kot tudi slovenski arhitekturni teoriji.