Ministrica dr. Asta Vrečko se je v Tomaju in Sežani udeležila slovesnosti ob 120-letnici rojstva Srečka Kosovela. Srečko Kosovel je bil pesnik, literat, humanist, ki je živel razpet med Krasom, Trstom in Ljubljano. Njegove pesmi, misli in tudi pisma nas nenehno navdihujejo, saj so njegove besede vedno znova tako zelo aktualne in s tem na nek način tudi brezčasne.

Ministrica se je v Tomaju, kjer je Srečko Kosovel pokopan, poklonila ob prenovljenem spomeniku pesniku.

”Ob 120-letnici rojstva Srečka Kosovela tukaj na Krasu kot tudi po vsej Sloveniji  praznujemo njegovo pesniško veličino in humanizem. Njegove pesmi odražajo tako prodornega duha časa, odzival pa se je tudi na pomembne tokove v poeziji, poznamo ga kot konstruktivista, obenem pa tudi kot globokega misleca, humanista. Človeka, ki je umrl izjemno mlad, ampak ne glede na to, nam njegove pesmi še vedno sporočajo univerzalno sporočilo, kako se spopadati in živeti v svetu ter ostati velik človek,” je med drugim poudarila ministrica.

Ob obisku v Tomaju se je ministrica v rojstni hiši Srečka Kosovela srečala z županom Občine Sežana Andrejem Silo. Govorila sta o različnih možnostih sodelovanja med Ministrstvom za kulturo in občino, posebno na področju obnove kulturne dediščine, ki je na Krasu resnično izjemna.

Občina Sežana letos prvič obeležuje svoj Kulturni praznik, ki je v spomin na Srečka Kosovela razglašen na njegov rojstni dan, torej na 18. marec. Osrednji dogodek praznovanja je bila premierna predstava VLAK ŠT. 1 2 3 V BODOČNOST, ki je nastala v sodelovanju s Kosovelovim domom Sežana in Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta. 

Ministrica dr. Asta Vrečko je bila častna pokroviteljica slovesnosti ob obletnici. Pred premiero VLAK ŠT. 1 2 3 V BODOČNOST je zbrane tudi nagovorila: ”Spoštovani župan Občine Sežana, spoštovane županje in župani sosednjih občin, spoštovane ustvarjalke in ustvarjalci, drage obiskovalke in obiskovalci, lepo pozdravljeni, dober večer. Na pobudo Kosovelovega doma Sežana sem z veseljem prevzela častno pokroviteljstvo nad nocojšnjo slovesnostjo ob 120. obletnici rojstva Srečka Kosovela. Mladega Kosovela, sanjavega, a obenem tako z nogami na tleh, s prežečo težo demonske sile kapitalizma, so bistre in zvedave misli vodile iz Tomaja v Ljubljano, Trst, v svet, v katerem je izkusil marsikaj, premnogokat lakoto in mraz. A odpiranje v svet je ne glede na vse nujno in potrebno, kajti sebe ne moremo poznati in razumeti, če ne poznamo tudi zgodbe drugih ljudi in drugih svetov. Rekel sem vam, da nismo več narod, da smo človeštvo. Tako Kosovel. Claude Levi-Strauss pa je nekoč zapisal, da bo enaindvajseto stoletje – stoletje humanistike ali pa ga sploh ne bo. Ta smela trditev je danes, ko na vsakem koraku opažamo regresije in grobe posege v osnovne človekove pravice in dostojanstvo, še vedno na mestu. To klavrno stanje stvari v družbi kliče po še več humanizma. (In še več branja Kosovela.) Kultura mora prav zato ostajati središče kritične misli, glasen, čeprav prepogosto osamljen glas in prostor, ki je zavezan vrednotam svobode, solidarnosti, enakosti in opozarjanju na krivice. Kdo bo sicer podiral zidove v naših glavah in rezal žice v našem svetu? Kdo bo kazal ogledalo družbi, ki se slepo udinja kapitalu? Kdo bo glasen krik humanizma v odtujeni družbi? Spoštovane, spoštovani, leta 1904 se je Srečko Kosovel rodil v Sežani. Danes, tu med vami, slutim, kako ste ponosni na tega velikega Človeka. Humanista. Rdečo raketo. Po njem ste imenovali cel niz institucij in – kar je najpomembnejše – obe šoli, kulturni dom in knjižnico. To so vaše in naše korenine, ki jih ne gre pozabiti. Danes sem obiskala tudi obnovljen Kosovelov grob v Tomaju. Hvala, da skrbite za kulturno dediščino Krasa, ohranjate ta prostor kamnit in neokrnjen, da bomo lahko še naprej občudovali kraške doline, z zelenim baržunom pregrnjene. Kosovel in pomlad si skoraj delita rojstni dan. 21. marca praznujemo svetovni dan poezije. Prisluhnimo poeziji, sodobni ali Kosovelovi, ki nas opominja, da je edina luč, ki zasije na razvaline človeštva in človečanstva prav Človek. Da je in ostane vsak od nas, ob vseh družbenih vlogah, funkcijah, nazivih in odgovornostih, ki jih prevzame, najprej in čisto do konca predvsem Človek. Ob tem zavedanju nas tudi za človeštvo ne rabi skrbeti. In upam, tudi ne za naravo. Oči so se odprle, nebo se je razlilo vanje, je zapisal. Odprimo oči, prisluhnimo pesniku.”

VIR: Ministrstvo za kulturo