Spletno mesto pressnews.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi obiskovalcem strani
Trije koncerti Gallusovega Odra izbranih so glasbena poslastica, ki nas čaka danes, jutri in v nedeljo. Rogaška Slatina (50. obletnica Glasbene šole), Ptuj, Ljubljana (Slovenska filharmonija).
Trije koncerti Gallusovega Odra izbranih so glasbena poslastica, ki nas čaka danes, jutri in v nedeljo. Rogaška Slatina (50. obletnica Glasbene šole), Ptuj, Ljubljana (Slovenska filharmonija). Čudovita priložnost za pogovor z Martinom Beličem, vrhunskim slovenskim flavtistom, ki nastopa na vseh treh koncertih. Je edini Slovenec, ki mu je uspel vstop v Mûnchensko filharmonijo (o njegovi ustvarjalni poti smo pisali v Navdihni me), v letošnjem letu pa postaja tudi amabasador Ustanove Gallus pod vodstvom Tomaža Boleta. Martin, navihan, odprt deček, ki je prekmalu izgubil očeta, a našel mentorja v Tomažu in Filipu Remškarju. Poln humorja in ljubezni: do glasbe, družine, svojih študentov (je tudi predavatelj v Augsburgu) in mladih. Igra na posebej zanj izdelano zlato flavto, letos pa je srečal svojo glasbeno ikono. Kot teče glasba iz njegove flavte (in moje solze, ko ga poslušam), tečejo besede v tem intervjuju.
Odprt do drugih, vztrajen v ciljih in potrpežljiv na poti
»Ko imam prvi stik z ljudmi, želim biti odprt in dovzeten zanje, ne glede na to, kako človek izgleda, kako ga ocenimo na prvi pogled.« Martina označuje skromnost, saj pravi, da je v življenju marsikaj doživel: »Veliko sem si moral sam prislužiti in oddelati.« Morda je tudi zato samozavesten. »Že od malih nog sem veliko nastopal in sem bil na odrih. Nikoli nisem veliko razmišljal o tremi, o strahu … ljudje so me opisovali kot samozavestnega, tako da se je to občutje ukoreninilo v meni.«
»Strah me je napačnih ljudi. Tisti, ki bi se radi okoristili s teboj. Ne le pri glasbenikih, tudi drugje. In ja, govorim iz izkušenj.«
A brez vztrajnosti in potrpežljivosti ne bi bil danes to, kdor je. »Kdor ni vztrajen, ne doseže cilja. Pri meni je prisotna že od samega začetka, vedel sem, kaj bi rad dosegel in kaj bi rad bil. Potrpežljivost pa me je naučila kdaj se tudi ustaviti. Celotna življenjska pot te pripelje do tega, da greš marsikdaj z glavo skozi zid. Tako sem se naučil, da je včasih treba tudi malo počakati, da pride pravi trenutek, prava priložnost. Naučil sem se biti potrpežljiv,« se nasmehne Belič.
Navihan otrok ob spremljavi glasbe
»Kot otrok sem bil zelo navihan, bilo me je povsod polno. Delal sem vse kozlarije. Ogromno sem bil zunaj, brcal žogo … je pa res, da je bila glasba že od malih nog zelo v ospredju. Mama je bila predmetna učiteljica glasbe, oče se je ljubiteljsko ukvarjal z glasbo (igral je harmoniko). Moja starša sta se spoznala v zboru pri Sv. Florjanu (blizu Rogaše Slatine), ki ga je mama kasneje tudi vodila,« opisuje svoje otroštvo in srečanje z glasbo.
»Rad imam sladko. Vse vrste sladkega. Zdaj me razvajajo žena, tašča, hči. Za najljubšo sladico se ne morem odločiti – vse, kar je sladko (se smeje).«
»Svojim študentom svetujem (ko se pripravljajo za nastop in sestavljajo program), da ko si nasičen z vsem, za nekaj dni ‘vse odložiš’. Ko se spet pojavi draž,« (=Reiz, reče Martin), »potem večkrat na dan vzameš instrument in nekaj zaigraš. To ni preigravanje ure in ure … ampak kakšne pasaže, dele igraš, za draž, čar. Če ni kilometrine pred tem, če ne izpiliš, pripraviš stvari do maksimuma, potem tudi te pavze ne moreš imeti,« v smehu pove Martin.
Smrt očeta zaznamuje prehod v najstništvo
Konec otroštva je zaznamovala očetova smrt, ko se mu je zdelo, da je vsega konec. »Bilo je težko obdobje. Bilo je težko razočaranje, mislil sem, da bo vse šlo v maloro.« Takrat je razmišljal o spremembi poklicne usmeritve na elektroniko, ki mu je bil hobi. »A so me moja učiteljica flavte, tudi drugi učitelji, mama, prijatelji, družina … spodbudili, da sem vztrajal pri flavti, glasbi,« se spominja Martin.
Bil je prva generacija Glasbene gimnazije v Mariboru (pred tem je bila to Srednja glasbena šola) in učitelji so bili zato še posebej zahtevni. »Mi smo orali ledino, so nas kar šponali. Udeležil sem se zelo velikega števila tekmovanj – le enkrat sem bil tretji, sicer zmeraj prvi. Ti dosežki so me potrdili v prepričanju, da sem izbral pravo pot. Seveda tudi vsi seminarji, izpopolnjevanja …,« dopolni Martin.
Srečanje z Ireno Grafenauer glasbena prelomnica
V to obdobje sodi tudi največja prelomnica njegovega življenja. »Včasih za zmage na pomembnejših tekmovanjih, npr. državnem, ni bilo nagrade igranja v orkestru (radijskim, Slovensko filharmonijo, komornim itd.), kot je to praksa sedaj,« pripoveduje Martin.
»Igram na zlato flavto, ker ima toplejše tone. Več nians lahko izvabim iz nje.«
»Ko sem torej takrat osvojil prvo mesto na državnem tekmovanju, sem dobil javno učno uro v Zagorju na flavtističnem seminarju, ki ga organizira Matej Zupan. To je bil moj prvi stik z Ireno Grafenauer, leta 1994. Leta 2000 pa sva se potem videla na sprejemnih izpitih (smeh). Od tega prvega srečanja je v meni rasla ta želja – na vsak način, na vsak način sem se želel vpisati na Mozarteum Salzburg, opraviti sprejemni izpit … ker takrat imaš vrata odprta v svet.«
Imeti pravo otroštvo in znati potegniti ločnico med odrom in družino
Če bi vas sedaj videl mali Martin, kaj bi rekel, ste šli na pravo pot, ga vprašam. »Da, na vsak način, ne bi zamenjal te poti. Mali Martin bi se strinjal … nenazadnje je ukvarjanje z glasbo res nekaj čudovitega. Na vsak način se je splačalo brcati žogo, da sem lahko imel normalno otroštvo. Tempo danes je res strašen, otroci danes že pri sedmih letih igrajo tako, kot smo igrali mi pri 15ih, 16ih. Jaz pa mislim, da prihodnosti brez pravega otroštva ni,« poudari Martin.
»Bralkam in bralcem Navdihni me priporočam: imejte se radi, bodite strpni, pazite nase. Če se le lahko, se zatečite h glasbi; glasba zdravi.«
»Vidim, kaj dela konkurenčnost danes glasbenikom, ki ne znajo potegniti ločnice med zasebnim in poslovnim življenjem. Pri nas je potrebnega veliko odpovedovanja, če želiš doseči cilj, npr. igrati v orkestru ali nastopati solo. Že v času študija,« izpostavi Martin. Slejkoprej začne zaradi tega trpeti družina. Premalo je časa za družino, ne znamo si vzeti oddiha. Srečen sem, da me moja žena spomni – sedaj je pa čas za v dvoje, v troje. In to zadnje čase precej prakticiramo. To je moj moto: ko prideš s koncerta, je družina, ko prideš na nastop, je glasba.«
Začetek z Adamom Bicskeyjem v Rogaški Slatini rodi idejo 3 koncertov
»Moj prvi učitelj kljunaste flavte je bil Adam Bicskey, ki se je v srca številnih vpisal predvsem kot odličen cimbalist. V bogati glasbeni karieri je nastopal doma in v tujini, močan pečat je pustil tudi kot učitelj glasbe v Rogaški Slatini. Obvladal je zelo veliko število inštrumentov. Mene je tako učil kljunasto flavto. To so bili res izjemni časi … na začetku je zahteval, da vse igram na pamet. Potem je to postala stalnica. Tudi ko sem nastopal na koncertih v Kristalni dvorani v Rogaški, sem igral »na pamet«. In Bicskey me je spremljal na klavirju ter zmeraj jokal. Tega ne bom nikoli pozabil,« se sedaj Martin tudi sam s solzami v očeh spominja leta 2015 preminulega izjemnega glasbenika.
»Nemčija je postala ‘moja’. Se pa zelo rad vračam v Slovenijo.«
»In od tod tudi moja ideja – zakaj pa ne bi naredili treh koncertov na treh mestih? Začel sem v Slovenski Bistrici, se z mojstrskim tečajem selil v Rogaško Slatino in nato nazaj v Bistrico. Lani je bil že 12. seminar v sodelovanju z Ustanovo Gallus. Najboljši letošnji udeleženki seminarja, mladi flavtistki Ptujčanki Anamariji Lajh, smo podelili nagradno štipendijo in nastope na treh koncertih. Tako me bo v duu na teh treh koncertih od Rogaške, Ptuja do Ljubljane spremljala mlada glasbenica,« se veseli Martin.
»Cenim življenje in rad delam z mladimi«
Kaj je Martinovo poslanstvo? »Rad predajam svoje znanje, delam z mladimi – talentiranimi in vsemi, ki imajo radi glasbo. To se mi zdi izjemno pomembno!« izpostavi, Belič, ki je v lanskem oktobru prevzel pozicijo profesorja glasbe na Leopold Mozart univerzi v Augsburgu. »Prav zato izvajam seminarje za mlade, tudi v Sloveniji, kamor se zmeraj rad vračam,« izpostavi.
»Vedeti moraš, kaj želiš v življenju. Kakšne cilje imaš. A znati moraš tudi uživati, saj je življenje že dovolj težko,« pravi Martin. »Zame najpomembneje je zdravje, družina, nato služba, nato pride vse ostalo.« Tudi sam je imel zdravstvene izzive, ko tri mesece ni prijel inštrumenta v roke. Ni vedel, če bo še kdaj sploh lahko igral (vratna vretenca) in je čakal na odločitev, ali bo potrebna operacija ali ne. Na srečo se je vse odvilo v pravo smer.
»Največja radost v mojem življenju je rojstvo moje hčere.«
Smeje doda: »Zame se je vse odvilo v enem letu,« – sanjska služba v Münchnu 1. aprila 2007, rojstvo hčere (ki je sedaj stara že 16 let in ne gre po očetovih glasbenih stopinjah, ampak se izobražuje za carinika) in poroka v novembru (ko je tudi Martinov rojstni dan). »Hčera ne igra nobenega inštrumenta in včasih sem rekel žal. Danes pravim, še dobro. Tako težko je dandanes priti v orkester, igrati solo … ob znanju, trudu moraš imeti tudi srečo: biti na pravem mestu v pravem trenutku.«
Svoj odnos do življenja prenašam na svoje študente
»Moje učne ure so javne, kot sem se sam naučil pri Ireni. Moji študentje v Augsburgu morajo tako biti vedno pripravljeni, ker nikoli ne veš, kdo te pride poslušati (smeh). Že od nekdaj se zelo rad družim z mladimi. Poskušam se spustiti na njihov nivo; marsikaj sem dal v življenju skozi in tega nisem pozabil. Vedno se prilagodim svojim študentom. Imam jih šest in z vsakim sem pripravil individualni načrt – kakšne cilje ima, kakšne želje ima… in to upoštevam,« izpostavi Martin.
A priznava – ločnico med poklicem in družino potegne Martin pri orkestru. Pri študentih_kah pa te ločnice ni. »Sem jim zmeraj na voljo, saj se pojavlja veliko dilem, potrebujejo nasvet, ne zmeraj povezan samo z glasbo,« poudari Belič.
»Na odru začutim publiko in prilagodim nastop«
Preden začne z nastopom, si ogleda publiko. »Da vidim, če so žalostni, veseli …Prav tako vidiš energijo publike že z začetnim aplavzom. Potem to poskusiš dvigniti s tempom igranja, morda s kakšnim dodatkom, načinom interpretacije. Tudi jaz si zastavim cilj – da nekaj podarimo ljudem, ustvarimo neko vzdušje,« opisuje Martin svoje nastope.
»Težko se odločim, katera glasba je moja najljubša. Zdaj ob dnevu vseh svetih Mahlerjeva 2. simfonija. Odvisno od razpoloženja in okoliščin.«
»A včasih se zgodijo tudi kakšne stvari, ki jih je težko opisati. Zgodi se povsem spontano. Saj vemo, kaj glasba dela – zdravi, terapira, boža in potem nastane koncert, ki ga ne boš nikoli pozabil.« In kateri so to, ga izzovem. »V domačem kraju. Pri kakšnem počasnem stavku se odvrti kakšen spomin … zbudijo se čustva … igrati za domačo publiko je nekaj posebnega, odpre se srce, duša,« pripoveduje Martin.
Martin in glasbene ikone
»Vrsto let sem se želel srečati z ikono glasbe, Jamesom Galwayjem, irskim virtuozom na flavti. Nikakor mi ni uspelo vse do letos, ko se je on želel srečati z nami. Korona ga je precej prizadela in bojim se, da ne bo več dolgo z nami. No, tako se srečamo, mu podam roko, pijemo kavo … In se spomnim. Ko sem bil otrok, sem zelo rad igral Annie’s Song (John Denver). In prav za Galwayja so naredili posebej priredbo te pesmi. Ko sem to objavil, so mi spolzele solze,« srčno pripoveduje Martin.
»Najlepše doživetje z Münchenskimi filharmoniki je bil, ko sem po poskusni dobi izvedel, da so vsi glasovali, da ostanem z njimi. In pa, ko so mi prvič vsi zaigrali za rojstni dan.«
Belič ceni virtuoze; še posebej rad se spomni ‘svojega’ dirigenta Gergijevega. »Na začetku se je bilo treba navaditi. Od dirigenta pričakuješ jasne znake. Pri Gergijevem pa je bilo to (in v smehu naredi vijuge po zraku). Z njim sem se izjemno dobro razumel. Nikoli nobenega konflikta. Je pa imel svoje finte. Je deloholik. V mesecu dni je dirigiral 42 koncertov. V St. Petersburgu je v nedeljo dirigiral tri opere v treh različnih hišah. Nato je prišel k nam… zato pa je potreboval svoje letalo. Priznam, da ga pogrešam, tisto pričakujoče ščemenje … sedaj smo brez šefa; ta prihaja konec meseca, Izraelec Lahav Shani.«
Ustanova mi je odprla vrata v svet»Od leta 2000 sodelujem s Tomažem Boletom. Najprej kot varovanec Ustanove Gallus, nato pa skozi koncerte. Sedaj sodelujeva že zaradi seminarja (op. ki ga izvaja Martin v Slovenski Bistrici), pa tudi zaradi Gallusovega Odra izbranih. Sedaj sem torej že mentor mladim nadarjenim glasbenikom_cam, ne le glasbeni, ampak tudi življenjski,« pravi Martin.
Veliko izjemnih solistov je igralo že v Münchenski filharmoniji. Najbolj se mi je vtisnil v spomin solist violinist Nemanja Radulović. Priporočam!
Poudarja, da Odra izbranih ne moremo primerjati z drugimi festivali oz. koncerti. »Za koncerti Odra izbranih je zmeraj zgodba,« poudari Martin. Tako se tokrat zbirajo sredstva za mladega rogista Tiborja Cimiča, ki je v poplavah letos avgusta izgubil veliko, živi pa z mamo samohranilko. Naj spomnimo: Gallusov Oder izbranih bo gostoval danes, 3. novembra, v Rogaški Slatini, 4. na Ptuju in 5. v Ljubljani. Hvaležni bodo za donacije na račun: Ustanova Gallus, Metelkova 6, Ljubljana. IBAN SI56 0201 1001 6061 274, namen: za mlade glasbene talente.
*** Kdo stoji za uspešno Martinovo zgodbo oz. kaj sta Gallusov varovanec in Gallusov Oder izbranih
Ustanova Gallus in uspešen Gallusov varovanec sta si vzajemni referenci za ugled tako na glasbenem področju, kot sicer v javnem življenju. Martin zagotovo sodi v ožji izbor mednarodno najbolj priznanih Gallusovih varovancev. Sam je bil deležen znanja in izkušenj dveh izjemnih profesorjev in koncertnih flavtistov, Irene Grafenauer in Martina Koflerja in zdaj že skoraj deset let vse, kar si je strokovnega pridobil v tem času, prenaša na mlajše rodove.
Vsako leto skupaj s profesorjem Koflerjem vodita mojstrske tečaje v Vetrinju (Viktringu) na avstrijskem Koroškem, svojega pa vodi tudi v Sloveniji, najprej v Slovenski Bistrici, nato v Rogaški slatini in zadnja leta spet v svojem domačem kraju, kjer poleg Glasbene šole Slovenska Bistrica sodeluje tudi Ustanova Gallus.
