avtor Ines Ćeman 29. avgusta, 2023

»Bodi iskrena do sebe in pusti, kaj pravijo drugi.« Natalie Cvikl Postružnik, COACHING S KONJI

Izvoz Fram se je pojavil pred mano zelo hitro, vsaj meni se je zdelo, saj je čas ob glasbi, ledeni kavi in mojimi radovednimi razmišljanji minil izjemno hitro. Najbolj sem premišljevala o tem, kako do zdaj nisem vedela, da je moja Natalie tudi coachinja in izvaja coachinge s konji, pa da ima dva konja. Dva tedna nazaj je povabila vse nas, ki sodelujemo z njo, na skupinsko srečanje s tema čudovitima bitjema. La Finta in Ares se je glasila zadeva elektronskega sporočila, ki nam ga je poslala. Začudeno sem pogledala, kaj to pomeni in odprla sporočilo. Kaj? Je to sploh mogoče? Takoj sem se prijavila in grem stavit, da sem bila prva. Na žalost je zaradi napovedanega neurja to srečanje odpadlo, nekaj dni kasneje pa mi je zazvonil telefon. Natalie mi je, kot vedno, namenila veliko vzpodbudnih besed, tokrat pa me še povabila v Fram na individualno coaching srečanje in rekla »Reci samo, se veselim, hvala.« Začutila sem, da je to nekaj, kar res potrebujem, zato sem kot papagaj ponovila »Res se veselim, hvala.«

Parkiram na naslovu in obvestim Natalie, da sem tu. Ko ravno hočem ugasniti avto, iz radia zaslišim najprej »Ines iz Ljubljane pa pravi takole…« in moj glas nadaljuje »Če bi zavrtela čas nazaj, ne bi spreminjala ničesar, čeprav so za mano izredno težke življenjske preizkušnje. Iz bolečine sem vsakič znova izšla še močnejša in verjamem, da sem danes točno takšna, kot sem, prav zaradi vsega, kar sem doživela in preživela.«

Natalie je prišla pome k avtu in s kratkim videoposnetkom sva se oglasili mojim prijateljem, ki so, skoraj tako kot jaz, nestrpno čakali, da jim poročam. Že po nekaj minutah je rekla, da čuti, da bova delali danes samo z La Finto. Zaupala sem in se prepustila. Vstopili sva v konjušnico, kjer sem opazila prazne bokse, zavijeva desno, pa malo levo in ga zagledam. Vsemogočni, največji in najlepši, kar sem jih kdaj koli videla. Zdelo se mi je, da me je ovohaval, ampak občutek je bil tak, kot da me je zaznal že, ko sem vstopila na posestvo, kot da je samo čakal, kdaj pridem bližje. »To je Ares.« je rekla Natalie in šla mimo njega, odprla vrata poleg in pozdravila La Finto. »Vem,« sem odgovorila in to je bilo vse, kar sem v tistem trenutku zmogla dati od sebe, poleg tega, da sem mu dovolila, da me izmeri od glave do peta in z razširjenimi nosnicami rine proti meni.

Odpeljali sva jo ven in med potjo mi Natalie na kratko pove o La Finti. Ko smo se ustavile, sem čutila, kako me vleče k njej. V objem, v naročje, če bi bilo to mogoče. V trenutku me je razorožila, moja drža, maska in zidovi pa so se zatresli. Aresa sem si nekako izbila iz glave in se ji približala. Medtem ko je on še pred nekaj minutami name vplival tako, da sem želela pokazati vso svojo moč, sposobnost, lepoto, energije, ki privlačijo, je La Finta vse to na nek način zamajala. »Kaj se mi dogaja? Nekako težko stojim. Jo lahko objamem? Jo lahko pobožam?«, sem začela spraševati. Ko sva se spoznali in začutili, da si zaupava, smo se z vsemi pripomočki za delo, ‘igračami’, odpravili na mesto, kjer bo izveden coaching.

»Z La Finto bova danes delali čustva. Lahko poveš, s katerim čustvom se želiš danes soočiti?«, me je nežno vprašala Natalie. »Moja psihoterapevtka pravi, da imam težave z jezo. Pravi, da je nimam, da je ne znam izraziti in da jo moram najti,« sem odgovorila. »Ok, pa je to čustvo, ki bi ga ti želela danes čistiti?«, je bila še vedno nežna. »Mislim, moti me, da se ne znam ujeziti in strinjam se, da bi bilo res dobro zame, da ugotovim, kam hudiča sem to jezo potlačila,« sem nekako vztrajala.

Težko se odprem ljudem in Natalie sem danes prvič v živo spoznala, čeprav sodelujeva že lep čas. Neka zavora ji je odpovedala, sem si mislila, ko je rekla: »Pa dobro, si lahko iskrena do sebe in poveš, katero čustvo te ta trenutek najbolj tare? Na katerem čustvu želiš delati TI? Bodi iskrena do sebe in pusti, kaj pravijo drugi.«. »Žalost!«, sem skoraj zavpila nazaj. »Lahko objamem La Finto?«, sem vprašala in ko je potrdila, sem to čudovito, ogromno, kosmato, toplo, mehko, nežno, krhko in hkrati tako močno bitje objela in zajokala.

»V redu, žalost torej.« Predstavila mi je rekvizite, s katerimi v naslednji uri lahko počnem, kar želim in kjer želim na ogromnem ograjenem delu. Najprej so mi v oko padle roza žogice, ki so zbudile otroka v meni in iz njih sem hitela sestaviti srce. Ko sem srce gledala tako na tleh, sredi ogromnega prostora, se mi je zdelo logično, da ga moram zaščititi, in pohitela sem po belo vrv. Ko je bilo srce obdano z vrvjo, se mi je zdelo vse preveč nedolžno in še vedno ranljivo, belina ni dosti pripomogla k občutku varnosti mojega srca, zato sem se vrnila k rekvizitom in pograbila torbo s palicami. Dve barvi. Super. Ker sem velik vizualist, sem jih na tla poleg srca razdelila. 6 oranžnih in 6 modrih. Super. Ene na eno in druge na drugo stran. Zanimivo je, kako sem jih preverjala, če so se dobro zapičile. Pomembno se mi je zdelo, da jih ne bi med coachingom kaj zrušilo.

Ko sem tako zadovoljna gledala postavitev in se mi je zdela naravnost čudovita, sem začutila, da nekaj manjka. Lepo srce, obdano z nedolžnostjo in zaščiteno s pravim obzidjem, znotraj pa? Ne more ostati prazno, sem si mislila. Saj nobeno srce ni prazno. Grem k `igračam`, da vidim kaj bi pasalo v moje srce. Poleg še barvastih in zanimivih stvari, ki so ležale tam ob ograji, sem jaz videla zgolj in samo eno. Črna vrv. Kratka, debela, z dvema vozloma, da jo lahko zatezaš in razpuščaš kot zapestnico, in črna. Dvignem jo in jo nesem. Težka, oh, kako težka je postajala. Ko sem se srcu približala, sem jo lahko samo z distance vrgla vanj in se umaknila. »Končala sem.«

»Lahko pogledaš La Finto?« me je vprašala Natalie. Če bi ji v tistem trenutku odprli, bi stekla stran od mene, kolikor bi jo nesle noge, tako je izgledala. Morala sem jo pustiti, čeprav sem čutila, da jo želim objeti in se ji nekako opravičiti za stanje, v katerega sem jo spravila. Spreletelo me je, da ko sem jo nazadnje pogledala, je zvedavo opazovala, kako iz vreče vlečem roza žogice, potem pa se ne spomnim, da bi sploh še pomislila nanjo, tako sem se zatopila v svoje srce.

Hudo mi je bilo zanjo, a Natalie je bila jasna. Na delo. Pojasnjevati, kaj sem postavila, je bilo sprva mučno, a ko sem začela, se je premikalo. Znotraj mene, zunaj mene, pod mano, zdelo se je, kot bi se dotikala preteklosti in vonjala prihodnost.

La Finta se je premaknila. S strani me je začela opazovati, medtem ko me prej ni hotela niti pogledati. Obrnila se je s celim telesom proti svojim, ki so bili tam daleč spuščeni na pašniku. Videti je bila dobro, bolje. Obe sva začutili prihodnost in jo videli v tem trenutku. Pojasniti črno vrv je bilo najtežje. Bolečina, ogromno bolečine. Zakopana zelo globoko in pozabljena tam. Tako je vsaj videti na prvo žogo. »Lahko stopiš v srce in jo pohodiš?« me je vprašala Natalie. »Če ni nujno, raje ne bi,« sem odgovorila. Pogovor o bolečini in kaj vse jo je povzročilo v mojih rosnih 40ih letih in koliko nje se je v resnici nakopičilo tu …, pogovor me je sprostil toliko, da sem v nekem trenutku vstopila in z vso težo stopila nanjo. Kot bi obračunala z njo, se soočila, si jo priznala.

»Lahko pogledaš, kako stojiš?« Stala sem v obrambni pozi, na sami sredini srca, s hrbtom jasno obrnjena k preteklosti. »Se lahko obrneš? Bi lahko to bolečino vrgla tja?« Čutila sem, da se lahko obrnem, le vreči je nisem mogla. »Jo lahko zame vržeš ti tja, prosim?« Natalie mi je ustregla, zagrabila vrv in jo zalučala tja, kamor sem pokazala. Poza je postala v trenutku še bolj čvrsta, roki sklenjeni tako močno, da sta me boleli, ko sem ju kasneje razklenila, novo pa je bilo to, da si nisem želela obrniti nazaj. Za nobeno ceno se nisem želela ozreti v preteklost. Tako lepo mi je bilo stati sredi čistega srca. Zamižala sem in si predstavljala, da sem drevo. Cvetočo češnjo sem izbrala. Velikokrat se mi pojavi v meditaciji. Najlepše cvetove ima, roza barve so. Močna je, njeni plodovi pa so ena najlepših umetnin, ki raste največkrat v paru. Ljubezen. Preprosto. Še na uho smo si jih obešali kot otroci in se pretvarjali, da imamo uhane. Češnja.

Razdirala sem obzidje. Sistematično in z veliko vzpodbude. Skozi pogovor in občudovanje reagiranja La Finte name, sem počasi uspela podreti vseh 12 palic, ostalo pa ni bilo težko. Skozi coaching sem ugotovila, koga je v resnici La Finta predstavljala. Objela sem jo in močno zajokala, ko sem slišala besede: »Zdaj pa ji povej, zakaj si jezna nanjo.« Ni bilo najlažje začeti, res ne, a ko se je odprlo, je kar letelo iz mene. Vsa jeza je prišla ven in La Finta se ni niti premaknila. Od mojih solz je bila vsa premočena, ko sem ji imela povedati samo še to, da ji vse to oprostim.

Medtem ko sem ponavljala besede o odpuščanju, je nastala fotografija, na kateri se La Finta smeji. Pospravile smo in se odpravile nazaj, še prej pa sva sami naredili tri velike kroge, kjer sem izkoristila čas, da sem se ji zahvalila za vsako odkritje današnjega dne posebej. »Redko komu se pusti tako mirno voditi,« je rekla Natalie, tik preden jo je spustila na pašnik, tja daleč, kjer sem videla ostale konje. »Hvala, La Finta, se vidiva še kdaj,« sem rekla, ko mi je pocmokala dlan in odšla.

»Lahko vidim Aresa, predno grem?«, sem skoraj sramežljivo vprašala. »Seveda, greva skupaj ponj, da ga spustiva k njegovi La Finti.« Čeprav sta 18 let razlike, La Finta šteje častitljivih 25, jo je Ares vzel za svojo. Vstopili sva in tisti občutek je bil takoj nazaj. »Z njim bova delali odnose, veš? In danes bi bil zate absolutno premočan,« je rekla. Na prvo vprašanje bi odgovorila z vem, ker sem to začutila takoj, ko sem ga prvič videla, a sem ostala tiho. Drugo vprašanje pa sem namerno preslišala in upala, da ga je preslišal tudi on, saj nekako nisem želela, da bi me imel za šibko. Pripeljala ga je ven iz boksa in vtis, ki sem ga prej imela za prvega, je dokazal, da kljub vsem raziskavam, ki pravijo da prvega ne moremo nikoli popraviti, lahko zdaj dopolnim z: lahko ga pa še nadgradimo.

Uau, kakšen lepotec. »Koliko je star? Kako je lahko tako visok? Kako veliko glavo ima, pa visoke noge, pa temen je, pa kako ima lep rep. Kdo mu je spletel kitko v repu?« so se vsula vprašanja. 7-letni Ares ima 600 kg, je nadpovprečno visok po oceni veterinarja, kitko pa mu je spletla Gaja Pikapolonica. Moški, ki zna nosit kitko, sem se nasmejala v sebi, ker vedno pravim, da to ali pa roza majico zna nosit samo pravi moški. In on to res je. Natalie je dvignila ograjo, ga spustila in nadaljevali sva pogovor o tem, kako je prišla do njega in zakaj se je odločila za nakup. Meni se je zdelo neverjetno, da se ga je kdorkoli prej želel znebiti, da niso videli potenciala. Srečo je imel, da je naletel na Postružnikove. Nadaljevala sem s hvalospevi, ga začela božati, ko mi je poljubčkal celo roko, pa sem rekla »On prav čuti, da mi je všeč,« na kar je Natalie odgovorila: »Tudi ti si njemu, vidiš, da se kar obotavlja tukaj in grizlja te čopke trave v pesku, medtem ko ga tam čakata pašnik in La Finta.«

Pod vtisi sem se usedla v avto in se odpravila nazaj proti Ljubljani. Že ko sem zapeljala na glavno cesto, sem ugasnila radio in ostala v tišini vse do uvoza na avtocesto. Radia sicer nisem prižgala do naslednje vožnje z avtom, je pa tišino na avtocesti prekinil jok. Kot bi nek zamašek iz plute odletel in me odprl, sem neprekinjeno jokala tretjino poti.

Nekje po Celju sem obrisala solze, vzela v roke telefon in zagnala snemalnik zvoka. Zvočno sem posnela pismi, ki ju dostavim ob naslednjem obisku. La Finta mi je odprla žalost, mi pokazala, kam sem skrila jezo, me z odpuščanjem osvobodila, Ares pa mi je pokazal in me predvsem opomnil na nekaj povsem drugega in me v teh nekaj minutah opolnomočil drugače. Od coachinga je minilo 6 tednov in večina je že usidrana, a še vedno pride dan, ko me misel zanese tja v tisto ograjo, v tisto nedolžno, čisto in nepokvarjeno srce, ki si ne zasluži več bolečine in trpljenja, ne žalosti in pomanjkanja. Ljubezni, to si zasluži, ker je ljubezen. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, še vedno ne bi spreminjala ničesar, ker to so moje izkušnje in jaz sem danes to, kar sem, z njimi.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: Insights d.o.o.

VIR: Navdihni.me