Ljubljana, 18. april 2024 – Evropa mora poskrbeti sama zase, predvsem ker zaostaja tako za Kitajsko in ZDA. V Evropi je treba zadržati strateško pomembno industrijo, ki pa se ji mora omogočiti zeleni prehod. Za vse to so potrebni vsi razpoložljivi nizkoogljični vire, ki vključujejo tudi jedrsko energijo. Ob tem je še kako pomembna zagotovitev stabilnosti in cenovne konkurenčnosti virov energije, so se strinjali kandidati za evroposlance oz. predstavniki političnih strank na današnjem soočenju, ki ga je organizirala Gospodarska zbornica Slovenije.

Zavedanje o pomenu ohranjanja industrije in o strateškem pomenu materialov ter surovin se vse bolj krepi širom po Evropi. To je prepoznala tudi Evropska unija, je uvodoma dejala Vesna Nahtigal, generalna direktorica GZS, in se pri tem navezala na Antwerpensko deklaracijo za evropski industrijski dogovor in evropski zeleni dogovor. »Države članice EU potrebujejo industrijo materialov, ker bo ta zagotovila krožno gospodarstvo, nove tehnologije in predvsem ohranila proizvodnjo strateških materialov v Evropi ter tako zagotovila manjšo odvisnost od uvoza pretežno »umazane« proizvodnje z veliko višjim ogljičnim odtisom,« je bila jasna. Industrija v Sloveniji podpira zeleni prehod in se nanj tudi pospešeno pripravlja. Vendar pa po besedah Nahtigal potrebuje pomoč države, tako z vidika financiranja tega prehoda kot tudi s hitrim in enostavnim postopkom izdajanja potrebnih dovoljenj za umeščanje v prostor. Dotaknila se je tudi nujnosti dolgoročno zanesljivih in cenovno konkurenčnih virov energije. »Z opustitvijo fosilnih proizvodnih virov v prihodnje bo potrebno poskrbeti za primerno alternativo oziroma za energetski miks, ki bo vključeval vse razpoložljive nizkoogljične vire, tako obnovljive vire kot jedrsko energijo.«

 

»V letu 2023 se je industrijska proizvodnja v Evropi znižala zaradi učinkov prenosa visokih cen električne energije in zemeljskega plina v odhodke, kar je bilo najbolj izrazito v industriji materialov,« je povedal Bojan Ivanc, glavni ekonomist GZS. Padec je bil največji v Nemčiji zaradi negativnih učinkov aktivnosti, povezanih z velikim padcem porabe zemeljskega plina. Razpoloženje v predelovalnih dejavnostih je tudi v zadnjem znanem mesecu, marcu 2024, ostalo šibko in odraža predvsem manko novih naročil, delno pa tudi padec cen in boljšo dobavljivost polizdelkov iz Azije. Najbolj prizadeta je prav srednja Evropa, ker je delež energetsko intenzivne industrije tu visok. Med največjimi gospodarstvi so bile v času energetske krize cene zemeljskega plina daleč najvišje v Evropi, najnižje pa v ZDA. V zadnjem času so se po besedah Ivanca cene zemeljskega plina za azijske in evropske kupce približale, kar je logično, ker je pomen LNG za Evropo v celotni porabi plina porasel.

 

Kot pojasnjuje dr. Jože P. Damijan, se zaradi visokih cen energije kot kombinacije slabo premišljene energetske politike in neustreznega odziva na vojno v Ukrajini  evropsko gospodarstvo pospešeno deindustrializira, pomembna podjetja v energetsko intenzivnih panogah pa selijo proizvodnjo v tujino. V Sloveniji se lahko deindustrializaciji izognemo z ustrezno kombinacijo nizkoogljičnih virov energije, s katerimi lahko zagotovimo tako konkurenčne cene električne energije kot tudi dosežemo cilj ogljične nevtralnosti do leta 2050.

S stališča industrije in gospodarstva je za dobrobit naše prihodnosti najbolje pomembno, da se vsi zavedamo in strinjamo, da moramo evropsko gospodarstvo ohraniti konkurenčno in ga hkrati preoblikovati v trajnostno, je jasen Simon Franko, generalni direktor BASF Adriatic, in dodaja, da »moramo tu stopiti skupaj prav vsi deležniki. S premišljenimi konkretnimi odločitvami na področju gospodarstva, trajnostne preobrazbe in politike. Menim pa, da se marsikdo med odločevalci, tudi na evropski ravni, še ne zaveda alarmantnosti situacije in trenutne nekonkurenčnosti gospodarstva v EU.«

 

Svoja stališča so na dogodku predstavili slovenski kandidati za Evropski parlament Uroš Brežan (Gibanje Svoboda), Luka Mesec (Levica), Matej Tonin (NSi), Aleksander Jevšek (SD), Romana Tomc (SDS) in Franc Bogovič (SLS).

 

Tomc se je navezala na Antwerpensko deklaracijo, pri čemer se strinja z 9 točkami, ima pa zadržke pri predvidenem novem skladu za pomoč industriji v težavah. V EU je namreč že sedaj veliko skladov, pri čemer je opozorila na veliko nepreglednost dodeljevanja in koriščenja sredstev. Zato zagovarja racionalnost pri ustanavljanju novih skladov in trošenju denarja. Meni, da je pravi vrstni red najprej vzpostaviti konkurenčno evropsko gospodarstvo, ko bo to doseženo, bo šele mogoče doseči tudi višje cilje. Zavzema se za zmanjšanje birokracije – »imamo zeleni pakt, konkurenčni pakt … vse to ne potrebujemo V nadaljevanju bomo popravljali stvari, ki smo/so jih sprejeli v tem mandatu. Drugi ukrepajo, mi pa se pogovarjamo. Mi moramo biti tisti prvi, ki bomo poskrbeli zase, da bomo zaščitili svoje gospodarstvo, svojo konkurenčnost,« je dodala.

 

»Kar slišimo, je posledica brezglavega in aktivističnega zelenega prehoda, ki se je začel leta 2019 pod TImmermansom,« je dejal Tonin in dodal, da so se »cilji postavljali na pamet, prepovedi pa na zalogo.« Prizadevali si bodo, da se čimprej vzpostavi JEK2, saj je to prihodnost, ki bo zagotavljala nižje CO2 izpuste in cenovno dostopno energijo za naše gospodarstvo. »Trenutno evropska industrija povzroči zgolj 7 % izpustov. Če to industrijo zapremo, planeta ne bomo rešili, ker se na Kitajskem 2 termoelektrarni kot jo imamo v Šoštanju, postavita v 1 mesecu,« je bil jasen. EU se v preteklosti ni osredotočala na strateško pomembne zadeve, kar je plastično prikazal na primeru, kot je: »Ukvarjali smo se s tem, kakšne ličinke imamo v hrani, medtem ko so drugje razvijali čipe.«

 

Najdražja je tista energija, ki je nimaš, je komentiral Jevšek.  »Smo pred velikim izzivom; kako zaščititi planet in hkrati preživeti z gospodarstvom, ki je v hudi stiski,« je dejal. Izvoz strateške industrije je tudi po njegovem mnenju nepravilna pot. Zeleni prehod je neizogiben, zato se mu namenja veliko kohezijskih sredstev. Verjame, da smo na pravi poti, izpostavlja pa tudi, da mora Slovenija na področju energetike postati čimbolj samozadostna.

 

Bogovič je opozoril na vojno za strateške materiale, ki jo Evropa že bije s tretjimi trgi. Prepričan je, da je treba industrijo v Evropi ohraniti, za kar pa je potrebno zagotoviti konkurenčno energijo, ki bo nizkoogljična in hkrati vedno dostopna. Rešitev vidi v tem, da poleg OVE država izkoristiti svoje danosti (voda) in vse razpoložljive vire. Zagovarja sistematičen pristop do energetike. »Zapiranje določenih industrijskih obratov je zgrešeno. Najboljši primer je Talum, kjer sedaj uvažamo aluminij s trikratnim ogljičnim odtisom.« Namesto samo ogljične nevtralnosti poudarja potrebo po tehnološki nevtralnosti.

 

Vsi skupaj si želimo Evropo blaginje, zato rabimo v Evropi tudi industrijo, meni Brežan. »Imamo industrijo, ki dosega visoke okoljske standarde. Zato smo v svetovnem merilu tisti, ki jo lahko zadržimo brez slabe vesti, da škodimo okolju,« je poudaril. Za energetiko pravi, da je pomemben segment in scenarij OVE plus JE je po njegovem prepričanju tisti, ki nas bo peljal naprej. Zeleni prehod je nuja, očitno pa nismo obrali prave poti, zato pozdravlja tudi razprave, kot je današnja. Potrebna bo modrost in realna samoocena, koliko Evropa v globalnem svetu še pomeni.

 

Tudi Mesec se strinja, da je treba energetski problem urgentno reševati. Prepričan je, da je prava pot, da bi imeli v prihodnosti v Sloveniji energetske viri (sončno energijo, OVE in jedrsko energijo) razdeljene po tretjinah. Ob tem je izpostavil, da bo imela nuklearka učinke na energetiko šele čez 10 do 15 let. Do tedaj pa meni, da si lahko pomagamo z investicijami v sončno energijo. Ocenjuje, da se EU bistveno prepozno in neprimerno odziva na krize. »Ključno vprašanje pa je, kakšno vlogo bo pri vsem igrala Slovenija,« je dejal. Dotaknil pa se je tudi Antwerpenske deklaracije, ki, kot je poudaril, »pravi, da je treba industrijski dogovor postaviti ob bok zelenemu, da drug drugega podpreta,« kar podpira.

 

Predsednik GZS Tibor Šimonka se je z razmišljanji predstavnikov političnih strank v današnji razpravi strinjal, predvsem v tistem delu, da mora Slovenija sama sprejemati odločitve, ki ji bodo omogočale doseči energetsko suverenost. »V tem primeru tudi ni strahu za prihodnost slovenske industrije,« je sklenil.

VIR: GZS