avtor Rok Kralj 5. oktobra, 2023

5.oktober je mednarodni dan učiteljev. Na ta dan leta 1966 je bil na medvladni konferenci Unesca in Mednarodne organizacije dela (ILO) sprejet še danes veljavni dokument Priporočila o položaju učiteljev. Dokument vsebuje 146 priporočil, ki jih velja poznati. Mednarodni dan učiteljev pa je tudi priložnost za razmislek o sodobni šoli, ki je vselej tudi neločljiv del širše družbene skupnosti. Šola se, tako kot celotna družba, danes sooča s številnimi zahtevnimi izzivi, od družbene neenakosti, kulturnih razlik, podnebnih sprememb do umetne inteligence.

Iz šolskega prostora pogosto slišimo pritožbe nad statusom in vlogo učiteljev v sodobni družbi, kar je deloma tudi upravičeno, vendar se morajo tudi učitelji sami postaviti v bolj aktivno vlogo. Učitelji niso zgolj »podajalci« in »razlagalci« obstoječega znanja, ampak tudi ustvarjalci novega. Nenazadnje večinoma delajo z mladimi, ki so »lastniki« prihodnosti. Ker sem učitelj že približno četrt stoletja, bom za praznik spisal nekaj razmišljanj o učiteljstvu in šoli. Morda komu v razmislek?

»Zakaj bi se učila za prihodnost, ki je kmalu ne bo več, če pa nihče nič ne ukrene, da bi jo rešil?« se je leta 2018 pri rosnih petnajstih letih spraševala Greta Thunberg, ki je s »šolskim štrajkom za podnebje« sprožila veliko svetovno podnebne gibanje. Vprašanje, ki si ga je zastavila Greta, je zelo pomembno, kajti podobna vprašanja si danes zastavljajo številni mladi. Po eni strani se morajo učiti oziroma bolje rečeno memorirati številne nepotrebne (poudarjam besedo nepotrebne) podatke, informacije in definicije, na drugi strani pa jih resno in upravičeno skrbi za prihodnost. Fenomen Grete Thunberg je velik predvsem zato, ker je ubesedila razmišljanja in strahove mladih. Smo učitelji in šolski sistem zmožni iskreno prisluhniti mladim?

Vprašanje »Zakaj se učiti?« je zelo pomembno. Učitelji in šolski strokovnjaki bi se morali postaviti »v kožo mladih«. Dejansko pa smo v tej koži tudi sami, saj so podnebne spremembe že tu. Tukaj in zdaj. Potrebujemo še kakšen dokaz? Poplave? Kaj pa onesnaženje okolja, mikroplastika in pesticidi v hrani. Kaj pa skrajna revščina, lakota, migracije. Kaj pa vojne in morebitna jedrska vojna. Šolski kurikuli se morajo bistveno spremeniti. Saj temeljna znanja potrebujemo, vendar pa je treba preučiti, kaj v šolo preprosto ne spada več. In kaj je tisto, kar je tja treba »postaviti«.

Danes je v šolskem prostoru ogromno polemik o uporabi novih tehnologij v učnem procesu in umetna inteligenca je le zadnja v vrsti. Dejansko so učitelji in šole na tem področju bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Številne šole in učitelji popolnoma prepovedujejo uporabo novih tehnologij (sem prištevamo tako pametne telefone, tablice, kot tudi aplikacije, internet, umetno inteligenco in še marsikaj). Podobno počnejo tudi nekateri starši. Na drugi strani pa številni dopuščajo pretirano in nekritično rabo teh tehnologij, bodisi v šoli bodisi doma.

Na Švedskem, ki je zelo digitalizirana država, se ponovno vračajo k tiskanim učbenikom, branju v tišini in vajam pisanja na roke. V drugi polovici 19. stoletja in še nekaj čez so se v ljudskih šolah pisanja učili z zapisovanjem na tablice, s kredo. Danes pa imamo v šolah spet tablice, tokrat elektronske, ki so lahko zelo uporabna za šolsko delo. Morda pa bi šola lahko uporabljala širok nabor orodij – od pisanja na tablice, tablo in v zvezke, pa vse do uporabe najnovejših tehnoloških čudes. Saj ni treba zavreči vsega starega, niti nekritično sprejeti vsega novega. Pisanje v zvezke, branje knjižnih besedil in učenje pesmi na pamet so lahko čisto dobra orodja v določenih starostnih obdobjih; nič pa ni narobe, če se otroci hkrati učijo o (varni in zmerni) uporabi najnovejših tehnologij.

Prav tako tudi umetna inteligenca ni grožnja šoli in učiteljem. Če se mladi z njo ne seznanijo, če jo prepovedujemo, potem se bodo o njej učili sami. In bodo počeli velike neumnosti, morda celo škodljiva in kriminalna dejanja. Pa ne zato, ker so pokvarjeni, temveč ker imajo v rokah kompleksno orodje, katerega uporabe jih ni nihče naučil. Saj otroku menda ne boste dovolili skuhati kosila, če še nikoli ni rezal z nožem in prižgal pečice? Boste mladostniku pustili voziti avto brez izpita? Pametni telefoni, računalniki, svetovni splet, umetna inteligenca so mogočna orodja. Če jih otrokom in mladim damo v roke brez usposabljanja in učenja, lahko postanejo nevarna orožja.

Šolski sistem v Sloveniji še vedno v marsičem odslikava klasično kapitalistično tovarno, kjer je zvonec oznanil začetek in konec izmene, kjer so bili delavci nagrajeni (ocenjeni) glede na količino in kakovost opravljenega dela, kjer je bilo delo ločeno na določene faze in strogo hierarhično urejeno. V sodobnih podjetjih pa je delo timsko, pogosto poteka projektno in ni rigidno časovno omejeno; zaposleni lahko delajo tudi tisto, kar ni zgolj v opisu njihovih del; ustvarjalnost in inovativnost sta nagrajeni. Šole, ki so bile ustanovljene za vzgojo poslušnih državljanov in delavcev v tovarnah zgodnjega kapitalizma, bi se lahko marsikaj naučile od sodobnih podjetij.

Spomnim se starejše univerzitetne profesorice, ki nam je na pedagoško-andragoškem izobraževanju »prepovedala« uporabljati izraz »podajanje snovi«. Učitelj ničesar ne podaja, sploh pa ne snovi. Podate lahko samo snovni predmet, kar pa znanje ni. »Izobraževanje ni polnjenje lonca, ampak prižiganje ognja,« je dejal slavni pesnik in dramatik W. B. Yeats. Učenec pač ni prazen »lonec«, ki ga učitelj »polni« z znanjem oziroma mu podaja snov. Spomnimo se, da je Prometej bogovom izmaknil ogenj, ki je simboliziral znanje, in ga podaril ljudem. Učitelji morajo odtlej skrbeti, da ne ugasne.

Danes v šolah še vedno znanje ločujemo na predmete: matematika, fizika, slovenščina, tuji jeziki, geografija, zgodovina itd. Zato svet spoznavamo in »mislimo« ločeno. Bi lahko vsaj del šolskih vsebin predstavili celostno, holistično? Na primer podnebne spremembe. Mar ne gre za geografski, biološki, fizikalni, zgodovinski, jezikovni, matematični, družbeni in še kakšen pojav. Saj ne potrebujemo novega predmeta o podnebnih spremembah. Morda pa se tega problema učitelji različnih predmetov lahko lotijo skupaj, na primer v projektnem tednu, mesecu. Koliko je še drugih možnosti, da posodobimo toge opredmetene kurikule.

Kaj pa učenje tujega jezika? Mora res potekati v učilnicah v 45-minutnih intervalih? Kaj pa sprehod po mestu, gozdu, ob rekah, kjer je neskončno veliko stvari, ki jih lahko poimenujemo in jih opisujemo. Pa četudi kdaj »sfalimo« časovno ali kako drugo jezikovno strukturo. Kaj pa meditacija, čuječnost, joga itd. Mar mladi, ki živijo v sodobnem hiperaktivnem okolju, ne potrebujejo tudi česa takšnega. Umirjenega.

Tako kot vsa področja človeške družbe je tudi današnja šola žrtev komercializacije, ki je prefinjen proces, v katerega smo že tako potopljeni, da se ga niti zavedamo ne več. Če nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da komercializacija iz vsake materialne dobrine, storitve in celo nematerialne dobrine, kot je npr. znanje, ustvarja dobičkonosne priložnosti. Danes ljudje ne delamo, ustvarjamo, se učimo, ker bi si to zares želeli, temveč ker se nam to izplača, ker nam to dviguje vrednost oziroma ceno. Vse je trg, vse je posel, vse je trgovina (lat. commercium), torej komercializacija.

Če je odlična ocena v šoli pot k boljše plačani službi, potem imajo učitelji problem. Če je učiteljski poklic »nizko« na trgu poklicev, potem ima šolski sistem problem. Pa niso mladi krivi, da se ne odločajo za učiteljski poklic, kajti mi smo ustvarili takšno družbo. Mi smo ustvarili fleksibilnost, mladi pa so se z njo naučili sobivati. Mi smo postavili vrednote, kot so tekmovalnost, konkurenčnost, pohlep. Potem pa se čudimo, če vsi želijo imeti petice, če vsi želijo postati zdravniki, farmacevti, računalničarji. Komercializacija je splošni družbeni problem, ki se ga moramo najprej zavedati, šele potem lahko ustvarjamo pravičnejšo in bolj pošteno družbo, kjer bo vsakdo človek in vsak poklic cenjen in spoštovan.

Ne samo učitelji in šolski sistem kot celota, celotna družba je v krizi. Danes govorimo o polikrizi, kar pomeni, da gre za preplet več kriz, ki pa jih ne smemo reševati ločeno. Prav tako kot šola človeško znanje ločuje na predmete, se tudi polikrize lotevamo »po predmetih«: podnebna kriza, revščina, migracije, družbeni konflikti, vojne itd. Če z ogromnimi sredstvi rešujemo samo podnebno krizo v razvitih državah, se bo poglobila revščina v preostalem svetu, kar lahko sproži obsežne migracije, ki bodo slej ko prej destabilizirale »zelene« družbe. Revni ljudje se prav tako nikoli ne bodo ukvarjali s podnebnimi spremembami, saj je njihova prioriteta (upravičeno!) preživetje.

Podobno šola mlade in otroke »razdeli« po predmetih in se z njimi ukvarja ločeno. Kaj učencu pomaga nadarjenost na enem področju, če ga muči »kriza« na drugem. Ko bomo človeka videli kot celoto, ki je del širše družbene celote, bomo zmožni narediti pomembne korake naprej. Učitelji in šola smo danes pred velikimi izzivi. Ni dovolj, da tožimo nad stanjem, ki smo ga soustvarili, temveč moramo poiskati rešitve, nove pristope in biti hkrati dovolj pogumni, da si jih upamo uresničevati.

Pa lep praznik učiteljstva.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv avtorja

VIR: Spletno mesto Navdihni.me