Če bi se morala na ulici mimogrede opredeliti do svoje pripadnosti, bi odgovorila, da sem v prvi vrsti Slovenka.

Kaj pa vem, všeč mi je ta romantična zamisel o narodu na sončni strani Alp, ki dihajo in živijo naravo s polnimi pljuči, so zdravi, gostoljubni, prešerni in delovni. Šele potem bi pričela razmišljati o svojem »evropejstvu«, o pomembnosti oziroma neizogibnosti širše slike. Toda nad obema pojmoma pripadnosti pa si želim, da me navznoter in navzven definira nekaj drugega.


Ohranjanje narave in trajnostni razvoj. To sta dve misiji, za kateri verjamem, da sta temelj pripadnosti temu edinstvenemu planetu. Vendar je za uspešno realizacijo le-teh potrebno veliko več kot samo individualnost in prav zato mi je koncept Evropske unije tukaj všečnejši. Uporabimo ga lahko za zabrisovanje meja pri ustvarjanju, oblikovanju in vpeljevanju ukrepov z velikim vplivnim območjem in številčno podporo.

Editor