Če ste mislili, da smo pozabili na stoletnico Joyceovega Uliksesa, ste se zmotili. Tina Vrščaj ga enkrat opiše kot »veleroman 20. stoletja«, drugič kot »na videz ’naključno’ in mešano besedno solato, včasih slastno, drugič na otip ovenjeno in z vonjem po gnilem«.

Kjer je avtorju zmanjkalo premišljenosti, je naša uvodničarka nadomestila s kritičnostjo, njena mimetična igra pa je pravi praznični blagoslov.Besed ne šparajo niti pesniki. Blaž Iršič nastopa s Psi, kurci in vinogradi, In tako dalje nadaljuje Nina Kremžar, Marko Matičetov pa trdi, da so pokrajine v notranjosti. Kaj šele prozaisti! Prvič se predstavlja Anže Boštic, ki za začetek ponuja Puljenje plevela, Jurij Hudolin ni malenkosten z Veliko in moškim spolom, Klemen Kordež pa ne z Dvema miniaturama.Klepetav je tudi intervju, v katerem sta Tomaž Kosmač in Ana Schnabl kadila filter 57, občudovala mačka Miho in ugotavljala razliko med obiskom psihoterapevta in pisanjem. Kosmo prisega, da pisanje izpolnjuje vse pogoje dela, samo jeba ni, Miha nam odgovora do zaključka praznične redakcije še ni posredoval.A najbrž bi se strinjali tudi obstranci, ki jih obhajamo v bloku retrocenzij. Miklavž Komelj iskrivo razpravlja o tem, ali je Jovan Vesel Koseski glede na njegov pomen v času narodnega prebujanja eden od founding fathers Slovenije. Srečko Fišer spomni, da je bil Stanko Vraz prvi slovenski prevajalec Francesca Petrarce, Tomislav Vrečar pa vabi v fantazmagorijo v mraku in fantazmagorijo v Mraku.O Metki, ki ni Metka, ki je Metka, piše v enem svojih redkih esejev pesnica Kristina Hočevar. V rubriki prevod je zagotovo poezija večkrat nagrajene mojavske avtorice Natalie Diaz, izbor njenih pesmi Nikoli nisem vedela, da sem tudi luč nam približa Kristina Kočan.Lučke v srcih prižigajo tudi naši kritiki. Robert Kuret z recenzijo Trznil je, odprla je oko Vesne Lemaić, Muanis Sinanović pa s kritiko Letečih ljudi Ajde Bračič. Diana Pungeršič se je posebej potrudila s prvencem Lukasa Debeljaka Poznati kot voda, Veronika Šoster pa s Fižolozofijo Irene Štaudohar. Martin Justin je našel pravo mero za Belega volka Irene Svetek, Urban Leskovar pa za Otok psov Primoža Mlačnika. Anja Radaljac je recenzirala Aktivistove zapise Braneta Mozetiča, z Lavričevimi Slovenskimi klasiki v stripu 2 pa je utripal Iztok Sitar. Da ne govorimo o tem, kako lepo se sveti šele letno kazalo! Naslednje leto bo vse drugače,
a Literatura barv ne bo zamenjala.

VIR: LUD Literatura