Dokumentarni film o športni poti našega najuspešnejšega olimpionika Leona Štuklja in njegovi povezanosti z olimpijskim gibanjem je bil pripravljen posebej za predstavitev v Slovenski hiši, ko obeležujemo 100. obletnico olimpijskih iger v Parizu, kjer je Štukelj osvojil kar dve zlati olimpijski odličji. Premiera dokumentarca v času olimpijskih iger v Parizu dodatno utrjuje položaj Slovenije v mednarodnem športnem in kulturnem okolju.Pod 17-minutni dokumentarec, ki je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo Republike Slovenije, sta se podpisala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja, in režiser Boštjan Grubar. V Slovenski hiši v Parizu sta ga predstavili avtorica in Veronika Stabej, veleposlanica, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.Pri produkciji tega dragocenega zgodovinskega filma je bilo uporabljeno izključno arhivsko video in fotografsko gradivo, ki ga je leta 2019, skupaj z ostalo športno in osebno zapuščino, Lidija Pauko, hči Leona Štuklja, Dolenjskemu muzeju podarila v trajno last. Direktorica je takrat ob sprejemu tako dragocene donacije obljubila, da ime Leona Štuklja nikoli ne bo pozabljeno. Priprava scenarija in izbira uporabljenega video gradiva sta bili kar težavni, saj je zapuščina našega vrhunskega športnika obsežna in zaobjema dolgo časovno obdobje njegove športne kariere ter ponovno vključitev v svetovno športno družino.Leta 1898 rojeni Novomeščan, naš najuspešnejši olimpijec, je v svoji izjemni športni karieri osvojil kar šest odličij na treh olimpijskih igrah (Pariz 1924, Amsterdam 1928, Berlin 1936). Mladega Leona Štuklja je v začetku 20. stoletja pritegnilo sokolsko gibanje* v rodnem mestu. Telovadbe se je lotil z občudovanjem starejših sokolov, z navdušenjem, vztrajnostjo in ambicioznostjo, kar je ključno prispevalo k njegovim izjemnim dosežkom na olimpijskih igrah in drugih mednarodnih tekmovanjih.Zapuščina Leona Štuklja in njegov pomen ter prispevek k olimpijskemu gibanju sta veličastna: svetovljan, ki je bil ambasador in velik promotor olimpijskega gibanja, je priznanja za svoje dosežke in delo prejemal tudi v mednarodni orbiti. Mednarodni olimpijski komite na čelu s takratnim predsednikom Juanom Antoniom Samaranchem mu je na poletni Univerzijadi v Zagrebu leta 1987 podelil olimpijski orden, leta 1998 olimpijski pokal, leta 1999 pa posmrtno še medaljo Pierra de Coubertina.»Življenje Leona Štuklja ostaja zgled ljudem vseh starosti, še posebej prihodnjim generacijam. Njegov zgled nas bo vodil za vedno,« je o Štuklju povedal Juan Antonio Samaranch.

Na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 je MOK celo spremenil tradicijo in pravila ter dovolil, da je medalje na tekmovanju v gimnastiki podelil takrat 97-letni Leon Štukelj, čeprav ni bil njegov član.Leon Štukelj pa ni bil samo promotor olimpijskega gibanja, ampak tudi velik ambasador Slovenije v svetu. Tako na svoji športni poti kot tudi pozneje, ko je spet postal svetovno prepoznaven, je svoj uspeh videl kot uspeh slovenskega naroda in kot veliko promocijo takrat naše mlade države.Njegove ideje in življenjska vodila nikoli niso izgubili aktualnosti. Ko je ob svojem 100. rojstnem dnevu obiskal olimpijski stadion v Atenah, je povedal:
»Olimpijska ideja je danes glede na visok obseg športa in njegov pomen v svetu postala svetovna misel, ki naj pomaga, poleg drugih teženj, k miru v svetu.«Izjava: Jasna Dokl Osolnik: Ko sem pregledovala njegovo zapuščino, sem našla liste z njegovim rokopisom. Na enem od njih je zapisan citat Pierra de Coubertina:
»Šport je nekaj vzvišenega, nekaj, kar je nad vojno, nad vero, nad politiko – je zapisal v nekem belgijskem časopisu Coubertin«.*O sokolskem gibanju: Začetki sokolskega gibanja segajo v 19. stoletje na Češko. Zasnovano je bilo kot vseslovansko gibanje. 

Na Slovenskem je leta 1863 v Ljubljani začel delovati Južni sokol, v Novem mestu pa 1887 Dolenjski sokol. Sokolska vzgoja je vsebovala telesno, narodno, moralno in demokratično vzgojo.

VIR: Dolenjski muzej