Druga stran modne industrije pa je precej manj bleščeča in veliko bolj zaskrbljujoča.

Tekstilna in oblačilna industrija je skupaj s prometom, živilsko industrijo in bivanjem ena izmed največjih onesnaževalcev. Ima namreč velik vpliv na rabo tal, onesnaževanje vode in celo emisije toplogrednih plinov. Tekstilni sektor ima močan okoljski in družbeni vpliv v vseh fazah: od proizvodnje, distribucije, uporabe in tudi po uporabi (zbiranje, sortiranje, recikliranje in končno ravnanje z odpadki, kjer gre večinoma za sežiganje in odlaganje na odlagališča).

Tekstil in oblačila so četrta najbolj obremenjujoča kategorija pri porabi naravnih surovin in vode. Tako na primer pri proizvodnji enega para kavbojk porabimo 7000 litrov vode, pri proizvodnji majice s kratkimi rokavi pa je potrebnih 2500 litrov vode, kar je enako količini pitne vode, ki jo ena oseba spije v dveh letih in pol.

Proizvodni proces ustvari med 15-35 ton CO2 na tono proizvedenega tekstila. Vrednostna veriga oblačil, obutve in gospodinjskega tekstila, ki se porabijo znotraj EU, je peta največja kategorija obremenitve s toplogrednimi plini. Okoljski vplivi proizvodne faze so povezani tudi s pridelavo in proizvodnjo naravnih vlaken, bombaža, konoplje in lanu ter sintetičnih vlaken, poliestra in elastana.

Tekstilna industrija pa je povezana tudi z družbenimi vplivi po celem svetu predvsem z vidika plač, delovnih pogojev in delovnega okolja v tekstilnih tovarnah. V nekaterih regijah se namreč še vedno težko izogibajo neevropskim dobaviteljem, ki uporabljajo otroško delovno silo.

Tekstilna industrija je v Evropski uniji pomemben gospodarski sektor glede na prodajni uspeh, zaposlovanje in podjetja, ki delujejo znotraj industrije. V letu 2019 so Evropejci v povprečju za oblačila porabili 600 €, za obutev 150 € in za gospodinjski tekstil 70 €. V letu 2020 je zaradi pandemije Covid-19 in spremljajočih ukrepov potrošnja oblačil in obutve upadla, nekoliko pa je narasla potrošnja gospodinjskega tekstila.

Uporaba in vzdrževanje tekstila, brez upoštevanja vseh faz prevoza, preden pride do potrošnika, zahtevata porabo energije, vode in detergentov. Med pranjem se v vodo sproščajo kemikalije in mikrovlakna. Pranje tekstila tako prispeva kar 35 % vse primarne mikroplastike v oceanih, kar ustreza 50 milijardam plastenk.

Vsak Evropejec letno porabi 26 kg tekstila in odvrže 11 kg tekstila po samo 7-8 uporabah. V Evropi 87 % odpadnega tekstila in oblačil konča na odlagališčih ali pa je sežganega, samo 10 % odpadnih oblačil ostane na trgu kot rabljeno blago (Labfresh, 2020).

Kot odgovor na to, je Evropski parlament sprejel direktivo o odpadkih, ki državam članicam nalaga, da do leta 2025 uvedejo ločeno zbiranje tekstilnih odpadkov.

Na podlagi zbranih podatkov o vplivih tekstilne industrije, je bila tekstilna industrija v Evropskem zelenem dogovoru, akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo in Industrijski strategiji opredeljena kot prednostni sektor, kjer lahko Evropska unija utira pot ogljično nevtralnemu krožnemu gospodarstvu, napovedana pa je tudi priprava evropske strategije za tekstil. Nova strategija Evropske komisije vključuje tudi ukrepe v podporo krožnim materialom in proizvodnim procesom, odpravo nevarnih kemikalij ter pomoč potrošnikom pri izbiri trajnostnega tekstila.

Leta 2022 bo v fokusu Evropskega tedna zmanjševanja odpadkov tekstil. V letošnjem letu želimo poudariti močan vpliv tekstilne industrije na naš planet in navdihniti akcije, ki bi v tekstilno industrijo vnesle več krožnosti.

VIR: MONG