Avtor:

Avtor fotografij:

Študija skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije kaže, da skoraj sedem tisoč akcijskih načrtov, ki so jih pripravili podpisniki največjega svetovnega zavezništva za podnebne ukrepe mest, Globalne konvencije županov, kaže napredek mest v EU in zunaj nje pri varčevanju z energijo in proizvodnji električne energije iz OVE.

Konvencija županov je pobuda, ki združuje lokalne oblasti, ki so zavezane zmanjšanju svojih emisij toplogrednih plinov, da bi dopolnile nacionalne strategije za povečanje odpornosti na podnebne spremembe in ublažitev energetske revščine.

Študija, ki preučuje ključne podatke o energiji, ki jih sporoča skoraj sedem tisoč evropskih mest, ugotavlja, da imajo fosilna goriva največjo težo v osnovni skupni porabi (približno 70 odstotkov), sledijo električna energija (približno 23 odstotkov), daljinsko ogrevanje in hlajenje (do šest odstotkov) in obnovljiva goriva (do tri odstotke). Številke, ki jih sporočajo mesta, kažejo, da največji delež v porabi predstavljajo stanovanjske stavbe, sledita pa osebni in trgovinski promet.
Glede na izhodiščno lokalno proizvodnjo električne energije podpisnic konvencije članic EU-27 ima največji delež (do 60 odstotkov) sončna energija. Sledijo ji hidro energija (do 25 odstotkov), vetrna energija in soproizvodnja toplote in električne energije (SPTE). Nasprotno, so pri podpisnicah, ki niso članice EU-27, najvišji deleži lokalne proizvodnje električne energije povezani s SPTE (do 55 odstotkov), hidro energijo in geotermalno energijo.
Študija analizira in primerja podatke in ukrepe, ki jih je sprejelo vsako posamezno mesto, vključno s porabo energije in oskrbo z energijo ter ocene prihrankov energije in proizvodnje energije do leta 2020 in 2030 v različnih sektorjih.
Proizvodnja obnovljive energije po ocenah podpisnic EU-27 znaša 0,65 oziroma 1,05 MWh/leto na prebivalca za zaveze do leta 2020 oziroma 2030. Številke, ki so jih sporočila mesta zunaj EU-27, so nižje, in sicer ocena znaša 0,18 oziroma 0,24 MWh/leto na prebivalca za zaveze do leta 2020 oziroma 2030. Podatki kažejo, da prehod na bolj zelen energetski sistem zahteva več časa in dodatnih prizadevanj za doseganje podnebnih ciljev EU.

Različna mesta so se Konvenciji županov pridružila v različnih obdobjih od njene ustanovitve leta 2008 dalje in so pripravila načrte za znižanje svojih emisij v različnih časovnih obdobjih, pri čemer so se sklicevala na takrat veljavni podnebni cilj EU. Od leta 2021 je ta cilj posodobljen in sicer določa zmanjšanje neto emisij za vsaj 55 odstotkov do leta 2030 in dosego podnebne nevtralnosti do leta 2050.
Glede na podatke, zbrane v tem poročilu, je ena tretjina vseh podpisnic EU-27 z zavezami do leta 2020 (36 odstotkov od 548 podpisnic) presegla svoje začetne cilje prihrankov, čeprav je ta številka nižja pri podpisnicah EU-27 z zavezami do leta 2030, kjer le ena petina (18 odstotkov od 307) presegla svoje prvotne cilje.
Kar zadeva države podpisnice izven EU-27 – ob upoštevanju, da vzorec vsebuje majhno število primerov – so dosežki tistih z zavezami do leta 2020 bolj spodbudni, saj je več kot polovica (58 odstotkov od 38 podpisnic) presegla svoje začetne cilje prihrankov. Po drugi strani pa so skoraj vse podpisnice izven EU-27 cilj do leta 2030 (95 odstotkov od 19 podpisnic) presegle svoje začetne cilje, verjetno zato, ker so njihovi splošni cilji precej nižji.

Globalna konvencija županov za podnebje in energijo izhaja iz pobude, ki jo je Evropska komisija osnovala leta 2008. Skupno raziskovalno središče od takrat zagotavlja znanstveno, metodološko in tehnično podporo ter pomaga mestom podpisnikom pri pripravi in izvajanju njihovih podnebnih in energetskih akcijskih načrtov ter prispeva k opredelitvi in rednem posodabljanju okvira poročanja.
Danes Konvencija županov združuje več kot enajst tisoč mest, katerih delo temelji na treh stebrih: blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, dostopu do energije in odpravi energetske revščine.

VIR: Naš Stik