Voditeljica Maja Megla je v Modri sobi gostila dr. Tomaža Mastnaka - sociologa, raziskovalca, predavatelja, publicista in  civilnodružbenega aktivista, ki je bil v nekdanji Jugoslaviji sodno preganjan zaradi svojih člankov.

Je tudi predavatelj ter raziskovalec na več prestižnih univerzah, kot so Univerza Harvard, Univerza v New Yorku, Univerza v Cambridgeu, Univerza v Oxfordu in Ameriška univerza v Kairu. Med drugim je tudi gostujoči raziskovalec na Kalifornijski univerzi Irvine in na Univerzi Princeton. Leta 2002 je bil prejemnik Zlatega znaka za izjemne dosežke, ki ga podeljuje SAZU.

Pogovarjala sta se o svetu, ki ga pretresajo globoke spremembe in o prelomnih časih, v katerih živimo. O sodobni družbi, o svobodi in enoumju, o naraščanju nasilja in o porastu sovražnega govora. O lažnih novicah in preverjevalcih dejstev, o kulturi izobčenja in diskreditacij, nezaupanju medijem in fenomenu teorij zarot. Drvimo v tretjo svetovno vojno? Kje smo, zakaj smo sem prispeli in kakšni so nadaljnji izgledi?

  Celoten pogovor si lahko ogledate na povezavi TUKAJ.

Nekaj misli dr. Mastnaka

O CENZURI

Na vsak način je cenzura danes drugačna, kot je bila recimo proti koncu socialističnega režima in v nekaterih pogledih je tudi hujša; mislim, da je precej hujša. Če primerjam cenzuro takrat in danes, je osnovna razlika v tem, da je cenzura v starih časih stvar države. Obstajali so zakoni, obstajal je kazenski zakonik, obstajali so organi pregona, ki so delali po določenih procedurah, vsaj v Jugoslaviji je bilo v večini primerov tako. Človek je lahko pričakoval, če si se pač odločil, da boš povedal kakšno kočljivo stvar, si premislil - bom ali ne bom, kako bom to povedal - in si sprejel določeno tveganje. Mislim, da je v tistih časih večjo vlogo kot danes igrala neka etična odgovornost; ljudje so bili prepričani oz. so mislili, da morajo določeno stvar povedati za obče dobro in so to tudi storili. Tega je danes veliko manj. Smo pa od osamosvojitve naprej veliko slišali, kako je star režim strahotno zatiral mišljenje. To govorijo skoraj izključno tisti, ki so pod starim režimom molčali, bodisi iz oportunizma bodisi iz bojazljivosti. In so se potem po padcu režima predstavljali kot žrtve sistema in onesnaževali in še vedno z istimi argumenti onesnažujejo javni diskurz. ...

Danes je cenzura privatizirana, postala je privatna stvar, izvajajo jo v t.i. javnem partnerstvu, kar je zlasti značilno za novo cenzuro v ZDA, ki se od tam širi tudi k nam. Javno državno partnerstvo praviloma pomeni to, da si privatni interesi podrejajo javne institucije in skoznje uveljavljajo svoje interese. Skratka, v tem javno-privatnem partnerstvu je glavni element privatno. Velikokrat pa gre preprosto za privatne pobude, razne organizacijske oblike, ki to dopuščajo, na primer razni t.i. preverjevalci dejstev. Kdo jim daje avtoriteto, da to počnejo?

Cenzura kot stvar privatne pobude postaja delček splošnega občega brezzakonja in omogoča raznovrstno samovoljo. Kar šteje, so neka osebna čustva, zamere, revanšizem in zanimivo je, da veliko te cenzure prihaja iz t.i. civilne družbe.

Trend vse večje cenzure vodi v totalitarizem, v bistvu gre za totalitarizem civilne družbe.

O POLARIZACIJI DRUŽBE

Razcepi svoje sovražnike in nasprotnike na nasprotne pole in ljudi boš obvladal. To je delni odgovor na vprašanje o polarizaciji družbe. Očitno je, da vladajoče elite delajo na tem, da družbo razcepljajo, da ustvarjajo tak tip nasprotij, med katerima ni možno posredovanje, ni možen razgovor, debata, ni možen kompromis. Oblast pa mirno, nemoteno naprej uveljavlja svojo agendo.

O INTELEKTUALCIH

Mi na intelekutalce ne moremo več gledati tako, kot so nanje gledali romatiki ali smo v našem slovenskem primeru nanje gledali v času narodnega prebujanja. Teh narodno budnih intelektualcev ni več. Niti ni več tega neodvisnega znanstvenika, ki odkriva resnico. To je stvar preteklosti. Kar se znanosti tiče, gre za velikanski znanstveni aparat, za velikansko infrastrukturo, še posebej v eksaktnih znanostih. Če človek hoče biti znanstvenik, če hoče znanstveno raziskovati, se mora preprosto udinjati tistim, ki imajo to aparaturo, infrastrukturo.

Na splošno gledano so intelektualci večinoma del vladajočih elit. Sicer niso pri vrhu, amapk so nižji razred znotraj vladajočega in v skladu s tem razrednim položajem opravljajo svojo funkcijo, ki praviloma ni kritična. To je funkcija, ki tako ali drugače služi oblastem, velikim ekonomskim, političnim interesom.

O SOVRAŽNEM GOVORU

Sovražni govor je zame ideološki konstrukt. To je tako kot cenzura, ki jo izvaja civilna družba, ne pa država. V naših zakonih, v naši ustavi je dovolj trdna podlaga za preprečevanje sovraštva, vzbujanja nestrpnosti in diskriminacije in država bi morala delovati na podlagi teh zakonov in tovrstne pojave, zato ker kršijo temeljne zakone, preprečevati ali jih kaznovati. Potrebovali bi odgovorno državo. Namesto odgovorne države imamo državo, ki služi ne vem kakšnim interesom, in civilno družbo, ki jemlje pravico v svoje roke.

O MEDIJIH

Mediji danes ne objavljajo več novic, to je eden od zastarelih konceptov ... včasih si kupil časopis, da si izvedel novice, kaj se dogaja po svetu. Danes mediji širijo pripoved, določen narativ ali naracijo, ne novic. To je glavni namen medijev, da nam povejo, kaj in kako naj mislimo; o čem naj mislimo, kako naj mislimo.

Fake news (lažne novice) so orodje, ki se je dejansko aktiviralo oz. je postalo množično uporabljano po izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika. Takrat je to postalo privilegirano sredstvo cenzure, ki so jo uporabljali poraženi ameriški demokrati za preganjanje nasprotnih mišljenj. Skratka, fake news je po izvoru ameriški in znotraj Amerike je to orodje za cenzuro, ki jo izvaja politična levica. In isto se potem dogaja po celem svetu.


Gost naslednje epizode, ki bo objavljena 23. novembra, bo slovenski nevrokirurg VINKO DOLENC.

VIR: Sensa