Vozniki smo največkrat zoprni sopotniki, saj kolegu, ki vrti volan, ne zaupamo kar na 'prvo žogo'. Najdejo se pa tudi takšni kalibri, pri katerih že po nekaj sto metrih rečeš: »Ta pa tako dobro pelje, da bi takoj brez skrbi šel spat.«

Sredi januarja sem prisedel k Darjanu Karatu v kabino leto dni starega MAN-a TGS 33-510 in si po manj kot minuti rekel natanko to. Po ozki, ovinkasti, z listjem prekriti in hudo strmi gozdni cesti je peljal tako zanesljivo in suvereno, da me ni prav nič motilo, da je pod nama marsikje zijal prepad.

Vožnja po ovinkastih in strmih poteh vsekakor ni za začetnike – tudi s praznim tovornjakom ni enostavno pripeljati do skladovnice hlodov.
Vožnja po gozdnih cestah je pravi izziv
Tako je najin pogovor začel Darjan: »Gozdarski tovornjak sem začel voziti po večletnih izkušnjah na špediciji. Dokler sem vozil samo po asfaltu, za gozdne ceste in kolovoze nisem hotel niti slišati. Kdo bi pa tam vozil? Tja vendar sodijo samo traktorji! Dobrega voznika je škoda za takšne neumnosti. Ko sem leta 2011 prvič sedel za volan gozdarskega tovornjaka, sem videl, da sem živel v zmoti. Vožnja po gozdnih cestah je izziv za še tako dobrega voznika. Bodo kolesa zdrsnila med vožnjo navzgor, bo cestni rob prenesel štirideset ton, ali se bo udrl, se bom pred ostrim ovinkom lahko varno ustavil, kje bom lahko obrnil?«
S temi in podobnimi vprašanji se vozniki gozdarskih tovornjakov ukvarjajo nenehno. Verjemite, ni hec 16-metrske kompozicije peljati po ozki cesti, ki nudi le slab oprijem – že prazne navzgor ne, kaj pa šele polno natovorjen tovornjak navzdol! Od šestnajstega leta vozim tovornjake in doslej sem mislil, da vožnjo vsaj kolikor toliko obvladam, ko pa sem gledal Darjana, sem ugotovil, da nisem niti začetnik.

V zimskih razmerah se brez verig ne da spustiti v dolino.
Tukaj pa menda ne
Darjan je peljal mimo nekaj kupov lesa, zloženih ob cesti in povedal, da je to najin tovor. Jasno mi je bilo, da mora kompozicijo najprej obrniti. Ustavil je na malo razširjenem delu cesta in rekel: »Tukaj bom obrnil!«
Prisežem, prepričan sem bil, da se malo šali. Ko sem videl, kako je ustavil tovornjak, mi je bilo jasno, da ne gre za šalo. Spustil sem se iz kabine in začel fotografirati ter obenem snemati. Ljudje, tovornjak s prikolico je dolg kakšnih 16 metrov, tam pa po moje ni bilo več kot 10 metrov prostora. Potem sem šele videl, zakaj je ruda tako dolga – zato da lahko prikolico spusti skoraj pod breg. Tovornjak in prikolica sta stala praktično vzporedno. Še nekajkrat je zapeljal naprej in nazaj, in že je bil obrnjen proti dolini. Pa sem mislil, da sem že vse videl!

Vozniki gozdarskih tovornjakov več kot 16-metrsko kompozicijo obrnejo na 10-metrski razširitvi ceste.
Katero šolo izbrati
Darjan tako izurjen voznik seveda ni postal v nekaj mesecih. Prva prednost je, da se je rodil na kmetiji, tako rekoč za volanom traktorja. Tako kot vsak običajen fant se je igral v pesku s plastičnimi tovornjaki. Preden je šel v šolo, so mu kupili gokart na pedala in z njim je bil nerazdružljiv. Na začetku osnovne šole se je preganjal s kolesi, v višjih razredih so prišli na vrsto mopedi. Po osnovni šoli se je vpisal na šolo za zdravstvenega tehnika.
»A zato, ker je bilo tam veliko lepih punc?« sem ga malo zbodel.
»Sem hitro začel razmišljati, da bi se prepisal na frizersko šolo, ker so bile tam še lepše,« je nadaljeval v enakem tonu, se hipoma zresnil in mi pojasnil: »Večino časa sem preživel pri dedku in babici, katerih kmetija je obsegala 36 hektarov zemljišč, od tega več kot dve tretjini gozda. Babica si je želela, da bi jo prevzel, zato me je tudi spodbujala, da vpišem srednjo šolo nekje v bližini. Želel sem na pomorsko srednjo šolo v Portorož, a sem ugodil njeni želji.«

Kateri fant se pa ni igral s plastičnimi prekucniki?
Voznik bom
Že na začetku srednje šole je Darjan sklenil, da ne bo medicinski tehnik, ampak voznik tovornjaka – ne takšen, ki se bo držal doma, ampak špedicijski, da bo njegova vsa Evropa: »Za vozniški izpit moraš imeti denar. Že v prvih počitnicah po osnovni šoli sem kot sekač šel delat v gozd in to sem potem nadaljeval do osemnajstega leta. Največ sem delal v Gornjem Gradu – pod Menino in na njenih pobočjih. Zbral sem dovolj denarja, da sem takoj pri osemnajstih opravil vozniški izpit kategorije B, potem pa v naslednjega pol leta še kategoriji C in E. Kakor hitro se je dalo, sem poiskal delo kot voznik. Začel sem pri Transportu Mešič in vozil po Sloveniji. Nato sem se lotil nacionalne poklicne kvalifikacije in s papirji v žepu začel voziti v mednarodnem prometu,« pove s širokim nasmehom.

Z gokartom na pedala je vlekel prikolico, na kateri so sedeli brat in sestra ter sosedova otroka – bi pričakovali, da bo postal avtobusni voznik.
Od špedicijskega do gozdarskega voznika
Leta 2007, pri dvajsetih letih, je dobil delo na drugi strani meje – v Avstriji. Tam so bile razmere bolje urejene kot pri nas in delo voznika so bolj cenili ter ga bolje plačali. Štiri leta je z velikim zadovoljstvom vozil pri Transportu Steindorfer s sedežem dobrih dvajset kilometrov severno od Celovca. Potem se je dedek hudo poškodoval in ostal brez roke. Ni bilo druge izbire, moral je najti takšno zaposlitev, da bo lahko vsak dan doma. Zaposlil se je pri radeljskem podjetju Mara, d. o. o., kjer se je pobliže spoznal s poklicem voznik gozdarskega tovornjaka: »Ne vem, če bi še enkrat želel to ponoviti. Zlasti prvi mesec je bil težak. Po več kot petih letih vozniških izkušenj sem bil prepričan, da bo to mala malica, a je bilo ravno nasprotno – spet sem bil zelenec. Dali so mi triosni tovornjak s prikolico, približno takšno konfiguracijo kot pri temle MAN-u. Zame, vajenega širokih cest, gladkih podlag, velikih parkirnih prostorov in nakladalno-razkladalnih ramp, je bil to popoln šok. Gozdne ceste skoraj ne zaslužijo imena cesta. Oprijem je slab, težišče naloženega tovornjaka zelo visoko.
Dokler ni dežja, še nekako gre, ko pade sneg, je pa veselica še toliko večja. Prej sem vozil večinoma vlačilce, ki so dokaj okretni, tukaj so mi na dolg tovornjak pripeli še klasično dvoosno prikolico. K sreči mi je šlo vsak dan bolje od rok in sčasoma sem začel uživati. Znanci in prijatelji so menili, da sem z menjavo kabine špedicijskega tovornjaka za kabino gozdarskega nazadoval, a sam sem prepričan, da sem napredoval. Pri tem delu je vozniška spretnost še toliko bolj pomembna, poleg tega se je treba naučiti še dela z dvigalom in ga pošteno izpiliti. Super je bilo, a za delo na kmetiji mi je vseeno zmanjkovalo časa, saj pred peto popoldan nisem nikoli prišel domov, pogosteje še kakšno uro pozneje.«

Ko je vozil pri Mešiču, sploh ni pomislil, da bi počel kaj drugega, še najmanj pa, da bi iz gozda vozil les.

Bolj kot je premišljeval, bolj mu je postajalo jasno, da je najbolje, če si najde osemurno delo v tovarni. Ker se je v Avstriji nemščine dokaj dobro naučil, je šel delo spet iskat čez mejo: »Saj ni bilo težko, tudi plača je bila odlična, a ugotovil sem, da nisem za delo med zidovi. Očitno rabim razgled in nenehno akcijo, te pa v monotonem tovarniškem okolju ni v izobilju. Niti dve leti nisem zdržal.«

»Delo sem dobil v DMC Biomasa in življenje je spet postalo zanimivo. Tukaj lesa nismo samo prevažali, ampak smo ga drobili v sekance. Zato smo stroje za njihovo pripravo skoraj vsak dan prestavljali na novo lokacijo. Nato sem hlode pet let prevažal pri Gregor Godec s. p. in se naučil delati še z buldožerji in drugo težko gradbeno mehanizacijo. A spet mi je s časom za kmetijsko dejavnost šlo na tesno. Konec koncev imamo v hlevu deset krav dojilj in pomemben del dohodka dobimo od prodaje telet, s skoraj 30 hektari gozda pa je tudi veliko dela,« se zamisli Darjan.

Ko je zagledal oglas, da pri Slovenskih državnih gozdovih iščejo voznika tovornjaka, je poslal ponudbo in spomladi 2023 so ga sprejeli. Zelo je zadovoljen, saj skoraj vedno pride domov do četrte ure popoldne: »Tukaj imam osemurni delovnik, če pa se zgodi, da moram kakšen dan biti na delu kakšno uro več, to storim zgodaj zjutraj. Tako mi uspeva postoriti vse potrebno tako doma kot v službi.«

»Svoje gozdarske vožnje sem začel z MAN-on serije F2000 s šestnajststopenjskim ročnim menjalnikom. Ročni menjalnik je imel tudi MAN TGS 26.540, letnik 2013. Med drugim sem vozil Scanio R 580, ki je imela menjalnik Opticruise s sklopko in je letela tako, da sem moral včasih celo navzgor zavirati. Ko sem dobil prvi tovornjak z avtomatiziranim menjalnikom brez sklopke, sem bil slabe volje, a sem hitro spoznal, da gre za napredek. Pomemben napredek! V programu offroad bliskovito prestavlja in dovoli motorju, da se zavrti v višje vrtljaje. Že med vključevanjem na glavno cesto avtomatika prestavi do štiri prestave, v zahtevnejših pogojih pa ročno posežem v njeno delovanje. Zlata vreden je tudi retarder, sploh v konfiguraciji 6 × 6, kakršno ima tale tovornjak. Po desetletju izkušenj na gozdnih cestah pri svojem delu še vedno uživam – morda še bolj kot prva leta in se tudi v prihodnje ne vidim drugje kot za volanom gozdarskega tovornjaka,« ob slovesu reče Darjan.

Zlahka mu pritrdim, saj je še mene okužil z izjemno pozitivnim odnosom do svojega dela, predvsem pa znanjem. Veliko sreče in zadovoljstva z vašim poklicem še naprej, Darjan!

VIR: etransport