| Avtor: Jože Volfand |

»Brez zaupanja v naravo, v njeno samoobnovitveno moč ni mogoče pričakovati tako zaželenega preobrata v našem odnosu do okolja in narave. Kakšen neki zeleni preobrat pa je to, če samoobnovitvene moči narave ne vidimo kot gonilne sile ohranjanja naravnega ravnotežja?«Tako se vprašuje Iztok Geister, ekolog, ornitolog, pesnik, je prejemnik zlatnika poezije 2020, pisec poljudnoznanstvenih del. Pravkar je izdal zbirko štirih knjig Pospravljeni predali: O zaupanju v naravo, Tako imenovane stvari, Drhtenja in Potonikini vrtovi. Zelo nasprotuje okoljskemu enoumju, o pozivanju na boj proti podnebnim spremembam pa pravi, da je to boj z mlini na veter. Tudi glede pogozdovanja na Krasu ali oskrbe s pitno vodo predlaga konkretne rešitve, drugačne od znanih.

V pred petnajstimi leti izdani knjigi Dopuščanje narave (MK 2006) sem poskušal poglobljeno razjasniti razmerje med spontano in kultivirano naravo. Opozoril sem na pogosto spregledano dejstvo, da je divjine v okolju veliko več, kot si običajno predstavljamo. Divjina ni samo pragozd, kot smo se učili v šoli, ampak neprestano vznika povsod okrog nas, saj jo poganja neustavljiva samoniklost narave. Divjina torej ni le pustota, kraj, kjer je poseganje človeka v naravo opuščeno in tudi ne tako imenovano nerodovitno ozemlje, ‘kjer nič ne uspeva’, saj živa bitja izkoriščamo vsako, še tako nebogljeno priložnost za vznik in obstanek.

Potrebno bi bilo revidiranje ali sodobneje rečeno resetiranje našega odnosa do narave. Pravkar sem zapisal ‘povsod okrog nas’, kar je brez kančka dvoma antropocentrična izjava. Okolje ni samo ‘človekovo okolje’, narava ni samo ‘naša narava’, gozdovi niso samo ‘naši gozdovi, reke niso samo ‘naše reke’, rastline in živali nasploh in posebej niso ‘naše rastline in živali’, pa tudi podnebje ni samo ‘naše podnebje’. Vse preveč radi si domišljamo, da sta skrb za okolje in naravo samo naša uzurpirana pravica in dolžnost, kot da vsa druga živa in neživa bitja pri tem ne bi imela nobene besede. Zatrta beseda vseh teh živih bitij je namreč, kot nas uči ekologija, v naravi še kako zgovorna. In kot nas učita zgodovina podnebja in zgodovina civilizacij za živa bitja nemalokrat tudi usodna. Brez zaupanja v naravo, v njeno samoobnovitveno moč ni mogoče pričakovati tako zaželenega preobrata v našem odnosu do okolja in narave. Kakšen neki ‘zeleni preobrat’ pa je to, če samoobnovitvene moči narave ne vidimo kot gonilne sile ohranjanja naravnega ravnotežja? Odgovor na vprašanje, ali se odnos do narave spreminja, bi torej bil, da se spreminja, kako da ne. Vendar tem spremembam manjka temeljni razmislek o potrebnosti razsrediščenja človekove vloge v naravi in s tem povezan sestop s pozicije samozvanega vsa druga bitja izključujočega rešitelja.

Če parafraziram svetopisemski pojem zaupanja, po katerem gre za občutje, ki ga lahko ohranimo tudi v brezizhodnem položaju, ko se po splošnem prepričanju božja beseda ne more več uveljaviti, potem moram reči, da vse, kar je bilo do včeraj zveličavno, danes ne velja več. Nebrzdan tehnološki napredek, ki smo mu vsi, z redkimi izjemami, do nedavnega tako zelo zaupali in ki nas je pripeljal v okoljsko slepo ulico, se zdaj v zeleni preobleki ponuja kot zaupanja vreden rešitelj. Seveda je premena očitna, vendar se moramo vprašati, kako temeljita je. Če je samo navidezna, le nekakšen obvoz v prizadevanjih za ohranitev gmotnega blagostanja za vernike tehnologije, potem to ni niti kesanje niti novo zveličanje. V naravi ni nikakršnega premočrtnega napredovanja, torej nikakršnega ne vračajočega se procesa.

Vse se dogaja obnavljajoče, v sozvočju s cikličnim podnebnim dogajanjem, ki ga doživljamo kot letne čase. Celo nastajanje novih vrst, to najbolj obotavljivo spreminjanje, poteka v neskončnem ponavljanju obstoječega, ki se sčasoma preoblikuje v novo variacijo. Nikoli se ne vprašamo, kako to, da so vsa bitja v vsakem trenutku svojega bivanja tako neoporečno popolna in zato tudi lepa, kakor je to zmožen komentirati le človeški duh. Genska tehnologija pa poskuša s prehitevanjem časa zaobiti to za stabilnost vsega živega odločilno evolucijsko modrost.

Enoumje je značilnost dezorientiranega mišljenja, ki išče oprijemljive odgovore v labilnem duhovnem okolju. Če nekdo, danes so to okoljski mnenjski voditelji in njihovi preprodajalci, na primer reče, da so priseljene rastline, živali in ljudje največje zlo, javno mnenje pa temu brezprizivno verjame, neupoštevajoč nasprotna mnenja, je to okoljsko enoumje.

Nihče ne dvomi, da se podnebje sorazmerno hitro spreminja. Ni pa to v zemeljski zgodovini najhitrejše spreminjanje, saj vemo, kako sunkovito so se spričo enormnih vulkanskih izbruhov življenjske razmere lokalno ali celo globalno že spreminjale v preteklosti. Zaradi spremenjenih bivanjski razmer so izginjale rastlinske in živalske vrste, pa tudi človeške civilizacije. Tudi zadnja t.i. mala ledena doba pred nekaj stoletji je tako rekoč čez noč spremenila življenjske razmere v Evropi.

V sušnih razmerah so požari v naravi, tako spontani kot kulturni, vedno tudi priložnost za nov začetek. Redakcija zbirke člankov in predavanj z naslovom O zaupanju v naravo je bila ob letošnjem požaru na Krasu žal že zaključena, tako da te naravne ujme nisem utegnil osvetliti z drugačnim pogledom od tega, ki nam ga, govoreč o katastrofi stoletja, ponujajo mediji. Le v spremni besedi sem omenil, da je to priložnost za popravo zgodovinske napake nastale s pogozdovanjem kraških tal s črnim borom.

Po mojih izkušnjah s požari v Istri travnati požari črnega gabra in hrasta puhovca ne prizadenejo usodno, medtem ko smolnati črni bor zagori kot bakla. Zdaj beremo o sejanju in saditvi. Upajmo, da po prosvetljenih gozdarski nasvetih domorodnih drevesnih vrst, kar naj bi bil kolikor toliko odobravanja vreden približek spontanemu zaraščanju pogorele kraške gmajne, ki je edina sprejemljiva naravna rešitev.

Predvsem bi želel, da enkrat za vselej opustimo blodne zamisli o vodnih zadrževalnikih kot virih pitne vode, ki požirajo skrivnostno lepe doline s tamkajšnjimi potoki skromne vodnatosti. Zdaj, ko naj bi se odpovedali zajezitvi Suhorce, je spet slišati zamisli o zajezitvi hrastoveljske doline pod Kubedom. Občutno sezonsko nihanje vode v umetnih zadrževalnikih otežuje ali celo onemogoča oblikovanje stabilnega in za rastline in živali sprejemljivega obrežja. Najbolj sonaravni so protipoplavni zadrževalniki, kjer voda slej ko prej popolnoma odteče in si kotanja do naslednje poplave povrne vse vegetacijske in favnistične značilnosti naravne uleknine. Sanitarni tehnologi bodo znali povedati, ali bi bila naša razsoljena morska voda enakovredna izvirski mineralni. Od takšne ocene naj bi bila odvisna tudi njena namenska uporabnost. Zavedam pa se, da bo o investicijah v preskrbo z vodo kot vedno tudi tokrat odločala ekonomika, ki pa, tudi če jo velikodušno primerjamo z gospodarnostjo v naravi, žal še vedno ni sposobna razmišljati ekosistemsko.

Seveda ne zanikam podnebnih sprememb. Te so še posebej očitne in občutne, če jih presojamo po povišanih temperaturah ozračja v primerjavi z nedavno preteklostjo, da ne omenjam zemeljske zgodovine pred antropocenom. Toda če zdaj trepetamo pred nadaljnjim zviševanjem temperatur ozračja in še zlasti morja kot podnebnega kotla, se moramo vprašati, kako pa bi bilo, ko bi se ozračje tako naglo ohlajalo, kot se zdaj segreva in bi nam grozile ekosistemske posledice ohlajanja. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da smo živa in neživa bitja še vedno v medledeni dobi, ki ji bo po kronološki zakonitosti slej ko prej sledila nova ledena doba. Ampak živa bitja se niso nikoli borila proti podnebnim spremembam, vedno se jim je le prilagala na najrazličnejše načine. Prilagajanje podnebnim spremembam je edini smiselni problem človeštva v obdobju drastičnega spreminjanja življenjskih razmer na planetu. Pozivanje na boj proti podnebnem spremembam, tako priljubljeno pri politikih in medijih, je pozivanje na boj z mlini na veter.

Preprosto zato, ker vode ne pojmujemo kot naravno dobro, temveč kot uporabno vrednost. Voda kot naravni dar ne potrebuje zakonskih spon, kot tržno blago pač. Ne glede na to, ali živijo v vodi ali na kopnem, rastline in živali vodo potrebujejo za življenjske procese, ljudje pa z njo tudi trgujemo na okolju prijazen ali, kar skrbi, na okolju neprijazen način. Vse pogostejše suše v zmernem zemljepisnem pasu ta vprašanja zaostrujejo in napovedujejo omejitve uporabe, kar pomeni negativno polaščanje vode. Govoriti o hidroenergetiki kot zeleni industriji je tako, kot bi umetne rože proglašali za naravno cvetje. Neizogiben spregled rečno dinamičnih zakonitosti, kot so transport proda, bočna erozija, poplavne loke, prodišča itd., odreka hidroenergetiki sonaravno legitimnost. Zasipavanje in zamuljenost zajezene vode, ustvarjalno oslabljen pretok od jezu naprej, izginotje lok so neizpodbitne posledice zajezitev rek v energetske namene. Umetne trepalnice rekreacijskega utripa so le zavajajoč nadomestek za izgubljeno naravno lepoto.

Kar vprašajte jih po njihovem počutju, jaz si kljub polstoletni zvestobi tega še vedno ne upam. Slišim pa vse slabše.

VIR: ZELENA SLOVENIJA