sobota, 20. April, 2024

Glavna urednica Marketing magazina

Foto: Dreamstime

Družbena omrežja so v zadnjem desetletju postala eden od najpomembnejših oglaševalskih in komunikacijskih kanalov, brez katerih si marsikatero podjetje, še posebej, če trži manjše, nišne znamke, ne zna več predstavljati svojega poslovanja. Ves ta čas se pojavljajo tudi pomisleki o njihovi škodljivosti, saj naj bi zaradi neprestanega dotoka vedno novih objav, ki jih ne smemo zamuditi, v nas porajala odvisnost in vzbujala negativna čustva, kot so tesnoba, zavist, jeza in strah. Zanimivo je, da nas na pasti družbenih omrežij najpogosteje opozarjajo tisti, ki so sodelovali pri njihovem nastanku; najbolj vnet med njimi je verjetno Tristan Harris, nekdanji Googlov »oblikovalski etik«, ki je nastopil tudi v odmevnem Netflixovem dokumentarcu The Social Dilemma iz leta 2020, kjer skupaj z drugimi nekdanjimi zaposlenimi pri tehnoloških velikanih razlaga, kako algoritmi družbenih omrežij povzročajo zasvojenost – seveda vse z namenom kovanja dobičkov in manipulacije. S tega vidika knjiga Deset razlogov, da takoj ukinete račune na družbenih medijih, ki je v izvirniku izšla leta 2018, ne ponuja vznemirljivejših novih dognanj. Njen avtor, Jaron Lanier, velja za enega od pionirjev interneta in virtualne resničnosti; revija Wired ga je leta 2018 imenovala za enega od 25 najvplivnejših ljudi v zadnjih 25 letih tehnološke zgodovine. Njegovega prispevka k tehnološkemu vizionarstvu seveda ne gre zanikati, toda njegovemu pozivu k ukinitvi računov na družbenih omrežjih pogosto umanjka poglobljene argumentacije. Med razlogi denimo navaja, da zaradi družbenih omrežij izgubljamo svobodno voljo, da spodkopavajo resnico, da nismo več zmožni sočutja, da nas delajo nesrečne, skratka, da nas poneumljajo in razčlovečujejo. Da bi podkrepil svoje ugotovitve, skuje akronim BUMMER (»Behaviors of Users Modified, and Made Into an Empire for Rent«, v slovenskem prevodu SVINA – Spremenjeno Vedenje uporabnikov kot Imperij za NAjem) in ga uporablja skozi celotno knjigo, zaradi česar se ne moremo izogniti občutku, da iz poglavja v poglavje ne pove ničesar novega. O oglaševanju govori kot o manipuliranju: »Tako imenovani oglaševalci izkoristijo trenutek, ko ste pripravljeni, in vas potem zasujejo s sporočili, ki so učinkovala na druge ljudi, ki imajo podobne lastnosti in preference ali so v enakem položaju kot vi. Napisal sem »tako imenovani«, saj preprosto ni korektno, da bi neposredni manipulaciji ljudi rekli »oglaševanje« (....) Čemur smo nekoč rekli oglaševanje, je treba danes jemati kot nenehno spreminjanje vedenja na množični ravni.«

Utopično je pričakovati, da bodo tovrstne knjige resnično prispevale k temu, da se bomo uporabniki množično odpovedovali družbenim omrežjem, še posebej, če delujemo v marketingu. Z občasnim »digitalnim detoksom« seveda ni nič narobe in prav je, da se zavedamo tudi manj svetlih plati družbenih omrežij, a skrajno ravnanje ni nikomur v korist, če želimo biti del sodobnega (marketinškega) sveta.

Zanimivo, Jarona Lanierja in njegovo knjigo Deset razlogov, da takoj ukinete račune na družbenih medijih v svoji knjigi Za božjo voljo, utihnite omenja tudi Dan Lyons, čeprav v malce drugačnem kontekstu. Lyons je znan kot novinar, ki je za poslovno revijo Forbes desetletja pisal o Silicijevi dolini, in avtor knjig Disrupted: My Misadventure in the Start-up Bubble (V vrtincu sprememb: moje nesrečne prigode v svetu novonastalih podjetij) in Lab Rats: How Silicon Valley Made Work Miserable for the Rest of Us (Poskusni zajčki: kako je Silicijeva dolina povzročila, da vsi trpimo v svojih službah), bil pa je tudi eden od scenaristov HBO-jeve humoristične uspešnice Silicijeva dolina. Znan pa je tudi kot čvekač, kot pravi o sebi, saj izjemno rad govori in to, da ne zna držati jezika za zobmi, ga je stalo marsičesa – tudi donosnih projektov. Ko je opazoval svoje prijatelje in sodelavce, je ugotovil, da ni edini čezmerni govorec; pravzaprav je ljudi, ki v že tako hrupnem svetu prispevajo še svoj delež k preobilju zvočnih zaznav, vse več. Ker si je želel svojo zgovornost omiliti in raje pozorneje prisluhniti drugim, kot pa stalno govoriti, se je podal na raziskovalno pot in začel odkrivati, kakšne posledice ima to, da ne moremo utihniti, na vsa področja našega življenja. Med svojim raziskovanjem, ki je vključevalo tudi intervjuje z različnimi strokovnjaki, je med drugim ugotovil, da niti pod razno ne drži stereotip, da smo ženske tiste, ki govorimo kot dež in se ne znamo ustaviti, temveč nas moški v čezmernem govorjenju močno prekašajo. V poslovnem svetu je to menda pogost pojav, ki pa se ga ne moški ne ženske niti ne zavedajo, ker je tako običajen – moški so tisti, ki svojim sodelavkam skačejo v besedo in jim ne pustijo dokončati stavka, medtem ko se obratno le marsikaj zgodi. Podobno se godi tudi političarkam, kar lahko spremljamo pravzaprav po vseh parlamentih po svetu.

Če Lanierjeva knjiga zveni kot nekakšen manifest proti uporabi družbenih omrežij, pa se Lyons zaveda, da ta predstavljajo pomemben našega življenja in ne poziva k njihovi ukinitvi, temveč svetuje zgolj, kako se brzdati pri objavah – še posebej je to priporočljivo v primeru omrežja X, kjer se impulzivno odzivanje marsikdaj vrne kot bumerang. Včasih je pač najbolje biti tiho. Lyonsovo pisanje je duhovito, berljivo in tudi poučno – če boste sami sebi priznali, da ste čvekač, vam bo njegova knjiga zagotovo odprla kakšno novo obzorje.

Ko sem pred kakšnim letom in pol v eni od knjigarn v tujini zagledala izpostavljeni kupček izvodov knjige I'm glad my mom died, za katero so si založniki in knjigarnarji očitno obetali, da bo postala knjižna uspešnica, me je provokativni naslov sicer pritegnil, ampak se kar nisem mogla odločiti, da bi posegla po njej, saj se mi je hkrati zdel nekako bogokleten. Le kdo bi si želel, da mu umre lastna mama? Ko je knjiga nedavno izšla v slovenščini v drugem svežnju nove zbirke Žametna Beletrina, me je vendarle premagala radovednost, zakaj so jo bralci in tudi kritiki po svetu tako lepo sprejeli ter jo opisovali s presežniki; igralka Lena Dunham jo je celo oklicala za »pomemben kulturni dokument«. Nekaterim se zdi zabavna, polna črnega humorja, medtem ko bi jo sama raje opisala kot pretresljivo in celo šokantno, čeprav avtorici v resnici uspe, da bralcu tematiko otroškega zvezdništva in starševskih zlorab približa na presenetljivo lahkoten, a nikakor omalovažujoč način.

Jennette McCurdy ima v življenju le eno željo: da bi osrečevala svojo mamo. Zato se ji podredi, ko si ta želi iz nje napraviti igralko in jo že pri šestih letih vozi od avdicije na avdicijo, od igralskega do plesnega tečaja in vsega drugega, kar je potrebno, da otrok postane zvezdnik. Jennette je vse to zelo odveč, a naredi vse, da bi mami ustregla. Njena kariera se resnično vzpenja, od statistke se povzpne do ene od glavnih igralk v zabavni nanizanki iCarly otroškega televizijskega kanala Nickelodeon in najstniškem sitcomu Sam & Cat. Toda cena, ki jo plačuje za to, je visoka. Kot otroška igralka pravzaprav ne sme odrasti in ko začne na sebi opažati prve znake porajajoče se ženskosti, ima mama zanjo »odličen« nasvet: omejevati naj začne vnos kalorij v svoje telo. Jennette temu obsesivno sledi, seveda z mamino pomočjo, ki skrbno bdi nad vsem, kar poje. Seveda razvije motnje hranjenja, najprej se bori z anoreksijo, nato pa s prenajedanjem in posledično bulimijo, saj se prisili k bruhanju, kar postane njena navada. Mama se bori z rakom in se postavlja v vlogo žrtve, tudi v odnosu z drugimi ljudmi, in ji na ta račun marsikdaj uspe izsiliti vloge za hčerko. Da jo je mama pravzaprav zlorabljala, Jennette ugotovi šele po njeni smrti, pa še takrat si zatiska oči pred resnico, saj jo izguba mame, njene »najboljše prijateljice«, močno pretrese in ji povsem zamaje tla pod nogami. Začenja se vdajati alkoholu in uničevalnim razmerjem, bruhanje je še vedno njen stalni spremljevalec. Šele dolga leta psihoterapije ji pomagajo razumeti nadvse zapleten odnos z mamo, zaradi katerega ji ni uspelo razviti lastne identitete. Knjiga, ki nazorno opiše, kako pogubno lahko na otroka vplivajo preambiciozni starši, ki so hkrati veliki čustveni manipulatorji. 

Andreja Jernejčič, strokovnjakinja za komuniciranje in javno nastopanje, je šestim strokovnim knjigam o medijih, komuniciranju, kriznem komuniciranju in javnem nastopanja, dodala še sedmo, ki pa se od predhodnih precej razlikuje; najlažje bi jo lahko uvrstili med knjige za osebno rast, saj je v njej nanizala motivacijske misli in spoznanja, z namenom, da bi bralce opolnomočila in usmerila k uspešnejšemu življenju. »Običajno ljudje prejmejo ročno izdelane voščilnice, ki jih ustvarja moja hči. Ker pa je letos v sedmem razredu in je malo bolj zaposlena s šolskimi obveznosti, sem se odločila, da bom morda sama pripravila nekaj misli za moje prijatelje. Da bodo postali še bolj srečni, zdravi in še uspešnejši. Iz teh misli sem začela deliti svoje izkušnje in tako je nastalo to darilo,« je za MM pojasnila, od kod odločitev za tovrstno knjigo, ki jo je izdala v slovenščini in angleščini. Kot dodaja, vsak lahko postane bolj uspešen, srečen in zdrav, če si vzamemo čas zase in gradimo na svoji samozavesti. »Pomembno je, da se znebimo toksičnih odnosov, če se znajdemo v njih, in da smo obdani s srčnimi in pravimi ljudmi, kajti naša življenjska energija, ki jo imamo, je omejena in jo moramo izkoristiti s pozitivnimi posamezniki. Nič ti ne pomaga, če imaš vse na svetu, če nisi zadovoljen s sabo ali pa z ljudmi, s katerimi si obkrožen. Šele takrat si lahko srečen,« meni in dodaja: »Ko se znamo posvetiti sebi, smo pozorni na male stvari in lahko dosežemo notranjo srečo. Če bi te modrosti, ki sem jih napisala v knjigi, poznala že prej, bi bila danes srečno poročena, imela veliko otrok in bila v penziji.«

Na naše vprašanje, ali sama že živi v skladu z načeli, ki jih navaja v knjigi, odgovarja pritrdilno: »Nekatera sem v svoje življenje vpeljala v zadnjih letih. Predvsem sem se izognila toksičnim ljudem in tako so me začeli obdajati veliko bolj srčni in prijazni ljudje s pripadnostjo, čutnostjo in toplino. Zelo pomembno mi je, kakšen krog ljudi izbiram okoli sebe, tako v poslovnem kot tudi zasebnem življenju. Pomemben mi je čas zase in za mojo družino. Pa šport, glasba. Učim se še discipline, ko gre za slaščice (smeh).«

Vsekakor knjiga, ki jo boste brez oklevanja podarili vaši čudoviti osebi.