Objavljeno:

sobota, 6. Julij, 2024

Glavna urednica Marketing magazina

Prebrali smo Márquezovo novelo Avgusta se vidiva, ki je izšla po njegovi smrti, psihološki triler Moja resnica Sandre J. Paul, milenijsko grenko-sladko komedijo Pravzaprav krasno Monice Heisey, biografski roman Svobodna albanske pisateljice Lee Ypi in trpko znanstveno knjigo Ultrapredelani ljudje Chrisa van Tullekena.

Mladinska knjiga Založba, 2024

6. marca letos so založbe po svetu s simultanim izidom še neobjavljenega romana Gabriela Garcíe Márqueza Avgusta se vidiva obeležile rojstni dan tega izjemnega kolumbijskega pisatelja, ki se je v literarno zgodovino zapisal kot magični realist. Njegovo najuspešnejše delo, roman Sto let samote (1967), je bilo prodano v več kot 10 milijonih izvodov, pisatelj pa je leta 1982 prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo.

V zadnjih letih življenja se je Márquez boril z izgubo spomina, kar ga je spravljalo v obup, saj ni več mogel pisati s svojo običajno skrbnostjo, sta v predgovoru k noveli Avgusta se vidiva, ki jo je v slovenščino prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, zapisala njegova sinova. Kljub temu je nadaljeval s pisanjem, a je o knjigi menil, da je zanič in da jo je treba uničiti. Njegova sinova tega nista storila, a sta jo pustila ob strani, šele čez leta pa ob ponovnem branju ugotovila, da ji »nikakor ne manjka odlik, ki ponujajo obilo užitka« in da tudi ta knjiga odstira najvidnejše značilnosti pisateljevega dela – »moč njegove domišljije, poetičnost jezika, očarljivi pripovedni slog, razumevanje človeka in toplo naklonjenost do njegovih doživetij in nesreč, predvsem v ljubezni«.

In temu lahko po prebrani knjigi le pritrdimo. Pisatelj ima namreč (redko) zmožnost resnično se vživeti v žensko dušo, jo razumeti in ne obstojati. Glavna protagonistka je Ana Magdalena Bach, poročena ženska v srednjih letih, ki avgusta vsako leto odpotuje na otok, kjer je pokopana njena mama. Po obisku njenega groba se prepusti trenutku in pozabi na vsakodnevno življenje; eno noč preživi z neznanci, moškimi, s katerimi izživi svoje poželenje in udejanji celoletno sanjarjenje. Okušanje strasti z njimi ji pušča zapletene občutke – čeprav nima slabe vesti, ker vara moža, pa se v njej večkrat prepletata sram in ponižanje; to je še posebej izrazito po noči s prvim moškim, ki ji zjutraj na mizi pusti dvajset evrov, in njegovo poniževalno gesto podoživlja še vrsto let, ko se vrača na otok.

Literarna mojstrovina, ki vas bo potegnila vase.

Hiša knjig, 2023

Moja resnica je neobičajen psihološki triler, ki bralca že na začetku postavi pred izbiro: knjigo lahko namreč začne brati z enega ali drugega konca, razplet zgodbe pa v vsakem primeru izve na sredini knjige. Nathan in Elias sta bratranca in že od otroških dni zelo dobra prijatelja. Njune poti se v študentskih in nato prvih kariernih letih sicer nekoliko ločita, kljub temu pa ves čas ostajata v mislih drug drugega. Ponovno se zbližata, ko Elias povabi Nathana, naj spozna njegovo zaročenko Natalie in se pozneje tudi udeleži njune poroke. Natalie, ki jo Nathan v svoji zgodbi predstavi kot svojeglavo in trmasto, ima tudi glede poročnega fotografiranja drzno zamisel. Želi si namreč, da bi Ethan, ki je sicer priznan fotograf, novopečeni zakonski par fotografiral na pečini nad mestom, kjer se bosta zakonca tudi ustalila. Fisherjev vrh je znan tudi kot hrib samomorov, od koder so se že številne nesrečne duše odločile za smrtonosni skok v ocean, kjer so se njihova trupla raztreščila na skalah. A Natalie je odločena, da bodo fotografije neveste v plapolajoči poročni obleki tik pred bližajočo se nevihto nekaj izjemnega in moška ji ne oporekata, zato se vsi trije odpravijo na hrib. Toda tam se zgodi tragedija – Natalie se v visokih petah spotakne in pade čez rob pečine. Na tej točki se pogleda Nathana in Eliasa, kaj se je pravzaprav zgodilo, močno razlikujeta. Nathan je prepričan, da bi jo Elias lahko rešil in ji podal roko, a jo je raje sam pahnil čez rob, Elias pa meni, da je Nathan zaradi njene smrti povsem nerazsoden in da si preprosto ne prizna, da je dejansko šlo za nesrečo. In na tej točki bralcu vsak zase (s svoje strani knjige) razkrivata, kaj se je v resnici zgodilo. Resnica pa je precej šokantna – in je bralec, ki ga oba lika prepričujeta v svoj prav, tako da ne ve več, komu naj sploh verjame, zagotovo ne pričakuje. Napeto in vznemirljivo!

Beletrina, 2024

Tudi knjižne uspešnice se danes rojevajo na TikToku, kar dokazuje tudi prvenec kanadske scenaristke in komičarke Monice Heisey Pravzaprav krasno. Na podskupnosti BookTok je namreč med najbolj priljubljenimi knjigami, kar verjetno ne preseneča, saj odlično naslavlja milenijske strahove, obsedenosti in slabe odločitve, kot so zapisali v založbi. V romanu, ki je del novega paketa knjig v zbirki Žametna Beletrina, spremljamo 28-letno Maggie (ki so jo mediji označili za novo Bridget Jones, verjetno predvsem zaradi njene prikupne zmedenosti), ki se ločuje po zgolj 608 dneh zakona, torej po manj kot dveh letih, pa čeprav je s svojim partnerjem Jonom že od najstniških let. V nekem trenutku namreč spozna, da je bolje, če gresta vsak svojo pot (kaj jo je vodilo k temu spoznanju, sicer ni najbolj jasno) – in Jonu tega ni treba dvakrat reči, saj že kmalu zaživi novo življenje. V nasprotju z Maggie, ki pa se v novopridobljeni »svobodi« ne znajde najbolje, saj ni več navajena živeti sama. Ima pet dobrih prijateljev, s katerimi se ves čas pogovarja v skupinskih klepetih, a jim počasi začne presedati, saj v svoji pretirani osredotočenosti nase in svoje težave niti ne opazi, kaj se dogaja v njihovih življenjih. Svojo osamljenost in žalost premaguje s spolnimi avanturami – med drugim spi z Jonovim najboljšim prijateljem, pridobiva lezbične izkušnje in se preizkuša v novi partnerski zvezi, ki pa se ne obnese najbolje, saj oba še prebolevata nekdanja partnerja. Za nameček ni najbolj zadovoljna niti s službo in ji stalno primanjkuje denarja, pa še ves čas se mora seliti. Skratka, dovolj dogajanja (beri: drame), bridkosti pa tudi humorja, da je kratkočasno branje zagotovljeno.

Mladinska knjiga Založba, 2024

Če ste odraščali v dobi socializma in se še dobro spominjate njegovih »dosežkov«, se boste zlahka vživeli v biografski roman Svobodna Lee Ypi (1979), albanske pisateljice, sicer profesorice politične teorije na Londonski ekonomski šoli. Kot je na predstavitvi knjige povedala njena prevajalka Sanda Šukarov, nas bo vse, ki se še spomnimo življenja v nekdanji Jugoslaviji, zagotovo nasmejal »nabuhli jezik socializma«, s katerim so »očetje naroda«, kot je bil v Albaniji Enver Hoxha, in njegovi privrženci »učili« ljudi o »najboljšem političnem sistemu«. Čeprav naj bi bili v Jugoslaviji bolj svobodni v primerjavi z Albanci, pa so tudi njim predstavljali, da živijo v deželi, ki je »svetilnik komunizma« in »najbolj svobodna država na svetu«. »Pisateljica o svobodi razmišlja na duhovit način, a se bralec šele pozneje zave, da gre dejansko za globlje razmisleke, ko poskuša odgovoriti na vprašanje, kje so meje naše svobode,« pravi prevajalka. Lea Ypi v vsakem poglavju pripoveduje neko zgodbo iz svojega otroštva in najstništva, preko katerih odstira tudi precej dramatičen prehod Albanije iz komunizma v svet (domnevne) demokracije. Leta 1990 se je namreč tudi njihov svet zamajal – ljudje so lahko kar naenkrat govorili, oblačili in volili, kar in kogar so hoteli. Toda sledila so zaprtja tovarn, ljudje so izgubljali službe, kot gobe po dežju so začele rasti piramidne sheme, ki so jim lahkoverneži v želji po izhodu iz globokih denarnih stisk množično nasedali (tudi družina Lee Ypi, ki je na srečo izgubila »le« prihranke, ne pa tudi hiše, v kateri so živeli, kot se je dogajalo drugim nesrečnežem), država pa se je znašla sredi bankrota. Rojevali so se protesti, ki so leta 1997 privedli celo do državljanske vojne.

»Svobodna bo nedvomno osvojila tudi bralce, ki se v učilnicah niso več učili poštevanke pod strogim, a dobrohotnim pogledom tovariša Tita. Svoboda, individualna in kolektivna, ni samoumevna in ni enaka za vse, ne glede na zemljepisno lego in politični sistem. Lea Ypi nas o tem opominja na najboljši možni način,« je o knjigi še zapisala prevajalka. Poučno, boleče in tudi duhovito popotovanje nazaj v čas, ki bi ga (vsaj nekateri med nami) najraje pozabili.

Leo Ypi boste lahko tudi osebno spoznali, saj bo na povabilo Mladinske knjige septembra obiskala Slovenijo.

Učila International, 2024

Chris van Tulleken je sicer zdravnik za nalezljive bolezni v Bolnišnici za tropske bolezni v Londonu, a se v svojih raziskavah osredotoča predvsem na to, kako korporacije vplivajo na zdravje ljudi, še posebej otrok. V knjigi Ultrapredelani ljudje si tako zastavlja pomembno vprašanje, zakaj jemo stvari, ki niso hrana, in zakaj ne moremo nehati. V ta namen se poda tudi v zgodovino nastanka ultrapredelane hrane, pri čemer ugotavlja, da smo pred nekaj desetletji vstopili v tretjo dobo prehranjevanja, v kateri večina naših kalorij prihaja iz hrane, ki je proizvedena z uporabo prej neznanih industrijskih tehnik in novih molekul. Ta hrana je močno industrijsko predelana ter zasnovana in tržena tako, da povzroča zasvojenost. Tej zasvojenosti se ne moremo upreti ne z močjo volje ne s telesno vadbo, saj so kemične snovi v ultrapredelani hrani tako močne, kot da bi uživali najbolj zasvojljive droge.

Van Tulleken vam bo že na začetku knjige postregel z nekaj ugotovitvami, zakaj izdelki, ki načeloma veljajo za zdrave oziroma vam jih kot takšne predstavljajo prehranske multinacionalke, kot so kosmiči za zajtrk ali celo sladoled (da se ne bi prehitro stopil, mu dodajajo vrsto kemičnih spojin, za katere še niste slišali), to še zdaleč niso. Resnično ne gre za hrano, temveč za umetno ustvarjene snovi, ki škodljivo vplivajo na zdravje ljudi po vsem svetu – spodbujajo debelost, s tem pa vrsto bolezni, ki bi se jim lahko izognili z uživanjem primernejše, nepredelane hrane.

Knjiga, ki so jo različni ugledni mediji, od The Economista do The Financial Timesa, imenovali za najboljšo (znanstveno) knjigo leta 2023, vam bo resnično odprla oči. Ko jo boste prebrali, boste zagotovo začeli podrobneje prebirati deklaracije s sestavinami na embalaži živil. In to ni slabo, saj boste tudi zato verjetneje začeli sprejemati boljše prehranske odločitve. Na to, kar vnašamo v svoje telo, imamo vpliv edino mi sami.