Foto: Dreamstime

Če ste ljubitelj kriminalk, ste za Ireno Svetek zagotovo že slišali, saj se je tega žanra lotila v maniri najboljšega skandinavskega noira. Njene zgodbe za priljubljenimi tujimi avtorji kriminalnih zgodb v ničemer ne zaostajajo, morda so nam še malce bližje, saj jih je umestila v lokalno okolje, niti pa razpredala tudi po drugih državah, kjer se razkriva preteklost njenih protagonistov. Glavni lik v njeni kriminalni trilogiji – Rdeči kapici in Belemu volku se je na začetku poletja pridružil še Črni princ – je Mio Aurelli, karizmatičen, a k odvisnostim (v prvi vrsti od iger na srečo, čemur sledi alkohol) nagnjen državni tožilec, ki se ob razvozlavanju zločinov bori tudi z lastnimi demoni. V najnovejši kriminalki je v zločinsko zgodbo tudi neposredno vpleten. Ko najstniški narkoman odkrije od udarcev povsem izmaličeno žensko truplo, pride do razkritja, da gre za Aurellijevo sestro Avionko, ki je ta ni videl že več trideset let. V otroštvu sta bila sicer močno navezana drug na drugega, a so se njune poti ločile, ker Mio ni zmogel doumeti, zakaj Avionka vztraja v zakonu z moškim, ki jo je domnevno trpinčil. In prav njen mož naj bi bil odgovoren za njeno smrt, zato državnega tožilca, ki prevzame primer, a svojo vpletenost vanj vsem zamolči, muči neznosen občutek krivde, da Avionke ni pravočasno rešil pred nasilnežem. A primer še zdaleč ni tako jasen, kot se sprva zdi. Pisateljica v zgodbo vplete tudi na videz prijaznega in skromnega cvetličarja z izjemno redko boleznijo, t. i. metuljevim sindromom, zaradi katerega je njegova koža tako občutljiva, da zakrvavi takoj, ko se česa dotakne, tako da mora ves čas nositi rokavice in si menjati povoje na telesu. A cvetličar ima svojo mračno skrivnost, ki pa je tudi ključ do razkritja uganke, kaj se je zgodilo z Avionko.

Kot je za Beletrino povedala Irena Svetek, se v romanu ukvarja s tematiko bolečine, psihične in še v večji meri fizične. Njeni protagonisti so ranjeni vsak na svoj način in trpijo – tudi po lastni volji, saj avtorica izpostavi odklonsko potrebo posameznikov po fizični bolečini, ko so za njeno doživljanje pripravljeni prestajati neskončne muke, ki lahko vodijo celo do smrti. Kriminalka je napeta vse do zadnje strani, saj se zločinska zagonetka – kot smo pri Ireni Svetek že vajeni – razplete šele povsem na koncu. Čeprav bi si želeli, da avtorica nadaljuje s pisanjem kriminalk z Miom Aurellijem v glavni vlogi, saj ta bralcu nenavadno prirase k srcu in mu ni vseeno za njegovo usodo, pa je v pogovoru za Beletrinin podkast zatrdila, da je Črni princ resnično zadnji del njene kriminalne serije. Morda boste tudi zato Črnega princa prebirali še z večjim sladostrastjem. Lahko se namreč le strinjamo z mnenjem Beletrininih urednikov, da gre za kriminalko letošnjega poletja.

Če smo za Črnega princa Irene Svetek zapisali, da gre za kriminalko tega poletja, pa bi lahko za Mladenko zatrdili, da gre za enega od najboljših romanov, ki ste jih lahko prebirali to poletje. Čeprav bi na prvi pogled lahko sklepali, da gre za temačno zgodbo, saj sega tudi v obdobje nacistične Nemčije, pa je avtoričin slog pisanja nadvse prijeten in mestoma tudi hudomušen, predvsem pri opisu sedanjosti, v kateri živi Hannah. Hannah je doktorska študentka, ki v življenju pogosto sprejema napačne odločitve (doktorata iz germanistike se loti samo zaradi zagledanosti v svojega mentorja, karizmatičnega profesorja literarne teorije in uglednega germanista) in brezciljno živi iz dneva v dan. Njen vsakdanjik presekajo edino torkovi obiski babice Evelyn, nekdanje zdravnice, ki pri 94-ih letih starosti v prestižnem domu za ostarele čaka le še na večni počitek. Godrnjava in zagrenjena babica ne skopari s kritikami na vnukinjin račun, kar pa ta večinoma blagohotno sprejema, saj gre pač za njuno igro, v kateri vsaka na svoj način celo uživa in jo tudi z nekakšnim mazohističnim veseljem tudi željno pričakuje. Oziroma z drugimi besedami – čeprav si tega ne izkazujeta, sta babica in vnukinja neizmerno navezani druga na drugo, še posebej po smrti Hannine mame, Evelynine hčerke, pri kateri so prepozno odkrili raka na dojki. Njuno tedensko rutino prekine pismo, ki ga Hannah ob nekem obisku odkrije zataknjenega v revijo na babičini mizici. Evelyn so pisali iz izraelske odvetniške pisarne, ki se ukvarja z vračili umetnin, zaplenjenih Judom med drugo svetovno vojno, saj naj bi bila dedinja po judovskem trgovcu z umetninami Itzigu Goldmannu. Pri Hannah to vzbudi veliko radovednost, saj ji babica ni nikoli omenila, da bi imela judovske korenine. Zato se poda na vznemirljivo pustolovščino, v kateri odkriva, kaj se je zgodilo z izginulimi umetninami, poleg tega pa spoznava usodo svojih prednic, predvsem Evelynine mame Sente in njene tete Trude, ki prevzame skrb za Evelyn, ko Senta zapusti moža, s tem pa tudi hčerko, saj kot mlada mati klone pod pritiskom družinskih obveznosti in jo premami blišč predvojnega Berlina. Hannah pri odkrivanju družinske zgodbe pomaga vneti raziskovalec nacizma, ambiciozni Jörg Sudmann, ki stremi po akademski karieri in meni, da se bo s pomočjo Hanni prikupil njenemu mentorju. Babica Evelyn ji pri tem ni v veliko pomoč, saj se noče spominjati zgodovine, predvsem pa ne dejstva, da je bila njena tete Trude, ki ji je tako ljubeče nadomeščala mamo, goreča nacistka. Vse, kar ima sprva v rokah, je seznam umetnin, ki ga je njena prababica Senta napisala skupaj s tastom Goldmannom, preden so ga deportirali v koncentracijsko taborišče, kjer sta z ženo doživela kruto usodo na milijone drugih Judov. Na tem seznamu so bila dela uglednih slikarjev, med drugim tudi dragocena Vermeerjeva slika, ki sta jo Senta in njen tast opisala kot »mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka«. Že če bi Hannah našla le to sliko, bi se do konca življenja rešila svojih finančnih težav ... Toda pri raziskovanju je ne vodi misel na bogastvo, temveč bolj želja po odkrivanju svojih korenin, na tej poti pa v vedno večji meri spoznava tudi samo sebe.

Avtorica, nemška novinarka in pisateljica Alena Schröder, je s svojim prvencem (v slovenščino ga je prevedla Nataša Hrovat), v katerem je deloma popisala zgodbo svoje družine, navdušila nemške bralce in je bila z njim več mesecev tudi na samem vrhu Spieglove lestvice najbolje prodajanih knjig. Menda se obeta tudi njegovo nadaljevanje.

Michelle Obama se bo v zgodovino zagotovo zapisala kot ena od najbolj navdihujočih in posnemanja vrednih ameriških prvih dam. Svojemu možu Baracku Obami je v njegovih dveh predsedniških mandatih ves čas neomajno stala ob strani ter njemu in javnosti dala vedeti, da se lahko vedno zaneseta nanjo. Pri tem pa se, vsaj sodeč po zapisih v njeni prvi avtobiografiji Moja zgodba in njenem nadaljevanju Luč v nas, nikoli ni prenarejala, temveč je vedno poskušala ostati pristna, čeprav bi jo nenadna slava lahko zaslepila – kot se je zgodilo toliko drugim posameznikom, politikom, ki so se naenkrat znašli pod sojem žarometov. V medijih je vedno dajala vtis trdne, močne, empatične, sposobne in izobražene ženske, ki je kos vsaki, še tako težki nalogi, pred katero se je znašla kot prva dama najmočnejše države na svetu. Ameriški predsedniški par, ki je s hčerkama v Beli hiši prebival med letoma 2009 in 2017, se je od prejšnjih stanovalcev razlikoval že zaradi barve svoje kože, kar je številne nasprotnike močno razburjalo. Njun položaj tudi zato ni dopuščal ničesar drugega kot brezhibnost. Ali kot pravi Michelle Obama: »Vsakršna nerodnost z moje strani ... vsakršen spodrsljaj, vsaka izjava ali strokovna poteza, ki bi požela grajo – bi morebiti lahko zmanjšala Barackovo priljubljenost v javnosti, kar bi v nadaljevanju lahko okrnilo njegov vpliv pri zakonodajalcih in izpodkopalo njegovo prizadevanje, da bi dosegel sprejem kakšnega pomembnega predloga zakona v kongresu (...) Poleg tega sem se zavedala, da če bo prvi nebeli predsednik doživel neuspeh ali kako drugače pogorel, bi se povsem lahko zgodilo, da bi se s tem zaprla in zaklenila vrata za prihodnje nebele kandidate.«

V knjigi Luč v nas se sicer spominja, da se kot otrok in mladostnica zaradi svoje temne polti nikoli ni počutila manj vredne ali nesprejete, saj se je bolj obremenjevala z drugimi svojimi telesnimi značilnostmi, predvsem s svojo velikostjo, saj se je s svojimi 180 centimetri počutila, da vedno »štrli« ven. Kljub temu se je rasne napetosti v svoji poralizirani državi močno zavedala in postala tudi vneta zagovornica vseh manjšin. V knjigi Luč v nas tako med drugim navaja zgovorno zgodbo o svoji prijateljici, ki se je zaradi tega, ker se jo v podjetju zaposlili zaradi nove pobude »zagotavljanja večje raznolikosti«, kar je v zadnjih letih izjemno priljubljena besedna zveza podjetij, ki se hočejo v javnosti predstavljati kot vključujoča do vseh ljudi, ves čas počutila manj vredno. Skrbelo jo je, da je v podjetju samo zato, da so »odkljukali« še eno birokratsko okence, ne pa zaradi svojih sposobnosti. Tudi to priča o tem, kako dvorezen meč so lahko t. i. kvote, ki v ljudeh vzbujajo mešane občutke. Omenjena prijateljica, sicer znana temnopolta scenaristka Mindy Kaling, je sčasoma spremenila svoj način razmišljanja in dvome o sami sebi presegla, ko je, kot piše Michelle Obama, začela bolje razumeti prednosti, ki so jih njeni sodelavci imeli že na samem začetku – zvez, ki so bile posledica njihove domačnosti in privilegiranosti zaradi njihove bele polti in moškega spola v sistemu, ki so ga vzpostavili in ohranjali v glavnem drugi, zelo podobni njim.

V podobnem slogu, ki ga vedno spremljajo njene lastne zgodbe ali zgodbe njenih prijateljev in znancev, avtorica skozi celotno knjigo navdihuje in motivira bralce, kako naj presežejo družbene omejitve, pri čemer še posebej izpostavlja pomen medsebojnega povezovanja in pogovarjanja. »Vsakič, ko se primemo za roke z drugo dušo in prepoznamo delček zgodbe, ki jo skuša povedati, hkrati priznavamo in potrjujemo dve resnici: smo sami, a nismo osamljeni,« je ena od številnih navdihujočih misli, s katerimi nekdanja prva dama ZDA postreže bralcem. Pozitivna in optimistična knjiga – takšna kot je, vsaj po njenih zapiskih sodeč, tudi njena avtorica.

Kseniji Benedetti je nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić (o njem sicer pravi, da je izjemno človeški, pozoren do vsakogar in da ima izvrsten smisel za humor) nekoč povedal znamenito protokolarno šalo: »Ali veste, kakšna je razlika med protokolom in teroristi? Da se s teroristi da pogajati, s protokolom pa ne.« To se ji je tako močno usidralo v spomin, da je šalo rada večkrat ponovila, saj ni bila daleč od resničnosti, ki jo je doživljala kot šefinja Protokola Republike Slovenije. V osemnajstih letih na tem položaju – in v življenju nasploh –  se ji je nabralo toliko prigod, anekdot in življenjskih modrosti, da bi bilo škoda, če jih ne bi zbrala v knjigi. To je tudi storila, a na zelo svojstven način, saj njena Hiša sozvočja ni tipična avtobiografija. Prepustila se je namreč zvedavosti 75-ih spraševalcev, njenih najbližjih, prijateljev, znancev in sodelavcev, torej sopotnikov na njeni življenjski poti, saj je vsakega od njih prosila, naj ji zastavi nekaj vprašanj, in obljubila, da bo prav na vse odgovorila, ne glede na to, kako globoko v njeno intimo posegajo. Njeni spraševalci ji zastavljajo izjemno raznolika vprašanja, ki zadevajo tako njeno otroštvo, ki ga je v ljubečem družinskem okolju preživljala v Brkinih, prve ljubezni – in tudi zadnjo, ki jo doživlja v zakonu z igralcem Borisom Cavazzo – in prijateljstva kot tudi njene tri službe, od začetkov v Avditoriju Portorož, kjer je bila nazadnje vodja kulturne dejavnosti, preko podjetja Metropol Group, v katerem je bila vodja protokola, do vodenja Protokola RS. Kot odlična in odločna šefinja Protokola, ki je stala ob strani številnim državnikom in skrbela, da so dosledno upoštevali protokolarna pravila, je pustila močan pečat, ki ga bodo njeni nasledniki težko nadkrilili. »To, da imaš neživčne živce, je eden osnovnih pogojev, da sploh lahko delaš v državnem protokolu. Nemir se pri tem delu ne sme čutiti. Vsak je to premagoval po svoje, včasih je bilo težko, ker bi najraje komu zabrusil, kar mu gre, pa ne smeš. Včasih je bilo kljub temu treba kaj jasno in nedvoumno obrazložiti, a vedno na primerni ravni komunikacije in zavito v diplomatski celofan,« zapiše Benedettijeva, ki je v javnosti vedno delovala, kot da ima vse pod nadzorom, hkrati pa ji je uspelo ohraniti svojo naravno sproščenost. 

Na svoje spodrsljaje (ki jih resnici na ljubo ni bilo veliko, a živemu človeku se pač vse zgodi) z distance gleda prizanesljivo in s kančkom humorja. Eden od takšnih je bila izbira napačne barve svojega kostima ob srečanju med nekdanjim ameriškim predsednikom Bushem mlajšim in ruskim predsednikom Putinom leta 2001 v Sloveniji. »Bila sem brleča rumena pikica med črnino,« zapiše o oker barvi kostima, ki je v junijskem soncu močno izstopala med temnimi moškimi oblekami. »Barva mojega kostima je bila druga novica na komercialni televiziji, o njegovi primernosti so se celo potrudili narediti anketo med diplomati. Dejstvo je, da sem bila po začetnem šoku ob spoznanju, kaj vse je lahko za nekoga moteče, vesela, da so od vsega opazili le barvo moje obleke in (res grozno) frizuro. Očitno smo dogodek izpeljali dobro, če mediji niso omenjali drugega kot to 'napako',« zapiše. »Napaka« jo je izučila, saj se je od takrat naprej raje oblačila v vedno »varno« črno barvo.

Vodenju Protokola se je odpovedala pred petimi leti, saj se je – kot verjetno prvič javno priznava – »naveličala živeti v takem okolju in je to delo zame postalo moteče. Imela sem etične in moralne zadržke delati za nekatere ljudi, na katere nisem več mogla gledati suho kot le na nosilce funkcij, ampak sem jih videla kot osebe, politike in političarke, ki so s svojimi dejanji vplivali na ljudi«. Svoje novo poslanstvo je našla v pedagoškem delu in je zdaj višja predavateljica na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, poleg tega pa ima tudi lastno Akademijo za poslovni protokol. V čislih jo imate zagotovo tudi diplomanti Londonske šole za odnose z javnostmi (LSPR), ki jo izvaja Marketing magazin, kjer predava o protokolu in primernem komuniciranju.

Če ste na Ksenijo Benedetti do zdaj gledali »zgolj« kot na izjemno strokovnjakinjo na svojem področju, jo boste v Hiši sozvočja spoznali tudi po njeni drugi, veliko bolj osebni plati, saj se bralcem razgali kot sočutna in empatična oseba, ki ji v življenju največ pomenijo pristni medsebojni odnosi.

Oglaševanje je snubljenje, vabilo na ljubljenje. Tako poetično Jure Apih opiše stroko, ki se ji je z veliko strastjo predal pred več kot štiridesetimi leti – in ljubezen do oglaševanja ga, sodeč tudi po njegovi najnovejši knjigi, Knjigi o snubljenju, do danes ni minila. Pa čeprav malce zaskrbljenostjo gleda na »strojno inteligenco«. »Pošastna sposobnost prebiranja, izbiranja, kombiniranja, povezovanja in sintetiziranja preskakuje še zadnje ovire, za katerimi se skrivamo. Tudi kreativnost in intuicija sta pred padcem,« zapiše na platnici in črnogledo doda: »Morda je to ena zadnjih knjig, ki jo je napisal človek. In bo morda nekje ostala.«

Po mojem skromnem mnenju bo zagotovo ostala, saj so njegovi spomini na rojevanje oglaševalske industrije v Sloveniji in njen razcvet zlata vredni. Mene je spomnil, zakaj sem se že v otroških letih zaljubila v oglaševanje. Nikoli ne bom pozabila, ko sem po večerni risanki in zajčkih »cik cak«, ki so naznanjali, da je čas za umivanje zob in nato spanje, starša vsak večer znova prosila, ali lahko gledam samo še »reklame«. In teh oglasov naša generacija ne bo nikoli pozabila, saj še danes nanje gledamo s posebno nostalgijo in očaranostjo nad njihovim kreativnim nabojem. Pa ne gre le za slovenske oglase; pionir slovenske oglaševalske industrije v Knjigi o snubljenju doživeto opisuje tudi navijaško vzdušje na mednarodnih oglaševalskih festivalih, predvsem kanskem kot vsakoletnem vrhuncu svetovne oglaševalske kreativnosti, in oglase, ki so se članov žirije tako dotaknili, da so jim podelili tako zaželene leve vseh barv.

Oglaševanje prodaja sanje, se zaveda Apih, in prav v tem je čar tega poklica (ali raje poklicanosti). Ima moč, da v ljudeh vzbudi najgloblje občutke. Ne čudi, da je prav tako pomemben del popularne kulture, kot so glasba ali filmi. Mimogrede, med prebiranjem knjige sem pomislila, da prizor iz filma Analiza pa taka iz leta 1999, ko se mafijaš v podobi Roberta de Nira zjoče med oglasnim blokom, sploh ni neobičajen. Pomislimo le na izjemno čustveni oglas multinacionalke P & G »Hvala, mama« (»Thank You, Mom«) iz leta 2010 ali pa na Disneyjev oglas »Pogovor med blazinami« (»Pillow Talk«), ki ga tudi Apih izpostavlja v svoji knjigi. Da kultnega Applovega oglasa »1984« niti ne omenjamo. Apihovo pojasnilo: »Komunikacija ni le koncipiranje, šabloniziranje, usmerjanje in kodiranje. Komunikacija je vibracija, žarčenje, razumevanje in občutenje. Je kamen v želodcu, duša na krilih in iskra v očeh. Za tisto komunikacijo, za katero pri pravem ustvarjalnem oglaševanju gre, beseda in slila preprosto nista dovolj. Prava stvar se občuti s trebušno prepono.«

Avtor je prepričan, da je ustvarjalnost čarovnija: »V nobeno šablono, teorijo, koncept se ne pusti stlačiti. V nobenem univerzalnem učbeniku ni recepta. Poveži dve dotlej nepovezani dejstvi ali misli na novo, ni rešitev.« Meni, da se kreativnosti ne moreš naučiti, kot bi nas radi prepričevali novodobni marketinški guruji: »Kdor verjame v teorije o kreativnosti, ki se jih lahko naučiš, se moti. Privlačnost poklica, ki ni daleč od zabavljaštva, zvodništva ali dvornega norca, je prav v tem, da ni usojen vsakomur, in da ti, če nimaš vsaj nekaj malega talenta, nobena šola ne pomaga.«

In raznovrstnih talentov Juretu Apihu zagotovo ne manjka, saj je bil – in je še – vrelec idej. Dal je na primer idejo za znameniti Delov oglas, v katerem tedanji odgovorni urednik Dela Mitja Meršol hodi po robu nebotičnika, ljubkovalno imenovanega »črna vdova«. Zanj je bil prepričan, da bi lahko osvojil celo kanskega leva, a se je zapletlo, saj je agencija v Cannes poslala nesinhronizirano verzijo in zato ga »žirija niti porajtala ni«. Seveda je tudi revija, ki jo pravkar prebirate, plod njegove domišljije. »Vloga, ki jo je pri uveljavitvi marketinške miselnosti, razvoju tržne infrastrukture in afirmaciji svobodne in sproščene kreativnosti v 'fin de siècle' našega časa odigral MM, je brez domišljavosti težko izmerljiva,« zapiše. Oglaševalskih projektov, ki si jih je zamislil – in tudi izvedel –, je še malo morje, od ustanovitve prve slovenske oglaševalske agencije do Medcelinskega oglaševalskega pokala. A več o tem v Knjigi o snubljenju, ki bi jo morali prebrati vsi, ki s svojo (oglaševalsko) kreativnostjo zapeljujete druge ljudi. Če ne poznate zgodovine, tudi sedanjosti ne morete razumeti.