Foto: Dreamstime

Med njimi naj na prvem mestu izpostavimo izjemno knjigo Skalpel dr. Uroša Ahčana, znanega slovenskega plastičnega in estetskega kirurga, in prevenec Klemna Selakoviča, ki se nam je v marketinški spomin zapisal kot mladi kreativec leta.

Kariero Klemna Selakoviča pri MM-u spremljamo, že odkar sta skupaj z Borom Klemencem Mencinom leta 2015 osvojila nagrado za mlada kreativca in odpotovala v Cannes. Selakovič svoje poslovne poti ni nadaljeval v »klasičnih« oglaševalskih agencijah, saj ga je zaneslo na področje oblikovanja uporabniške izkušnje, čemur se posveča še danes. Vseslovensko slavo pa je dosegel s svojim podkastom Aidea, ki beleži že več kot pet milijonov prenosov in po nekaterih podatkih velja celo za najbolj poslušan slovenski podkast. Selakoviča pri njegovih sogovornikih zanimajo predvsem nekonvencionalne ideje o zavesti in drogah, ki razširjajo človekovo zavest, kot tudi o tehnologiji in prihodnosti človeštva. Doslej je gostil že več kot sto raznolikih sogovornikov, ki so pustili velik vtis nanj, zato se je odločil, da bo njihove najzanimivejše misli zbral v knjigi, ob tem pa zapisal tudi svoje razmišljanje. V črno-beli minimalistično oblikovani knjigi (delo Mojce Kotnik) je tako na črnih straneh navedel njemu ljube citate gostov iz podkasta Aidea, ki so mu bili v navdih za posamezna poglavja, v katerih je na belih listih zapisal svoja razmišljanja in razumevanje sveta. Ta so kljub njegovi mladosti (star je 32 let) zrela in mestoma tudi zelo poduhovljena, kar mladcu, ki redno meditira, tudi pritiče. A avtor zagotovo ne more zanikati svoje marketinške preteklosti, saj je poskrbel za dobro promocijo knjige, tudi s pomočjo znanih Slovencev, kar je zagotovo prispevalo k temu, da je bil prvi natis knjige že kmalu po izidu razprodan, zato je založba že napovedala dotis.

Če vas zanima, o čem razmišlja današnja intelektualna mladina, je to zagotovo knjiga za vas.

Knjiga Skalpel izjemnega slovenskega estetskega kirurga dr. Uroša Ahčana je zagotovo knjižno odkritje tega meseca. Kot je zapisano že na naslovnici, gre za iskreno pripoved o življenju in delu kirurga, zaradi katerega boste na delo in prizadevanja slovenskih kirurgov in zdravnikov gledali v drugačni luči. Izstopajoče oblikovana knjiga, ki jo krasijo čudovite ilustracije Mitje Bokuna, estetsko ozaveščeni bralci pa boste cenili tudi knjižno kazalko v obliki skalpela, vam bo namreč odstrla veliko požrtvovalnost medicinskega osebja, ki si resnično prizadeva reševati človeška življenja. In takšen je tudi dr. Uroš Ahčan, kot se razkriva na straneh svoje knjige: skromen, prizemljen, čuteč, empatičen, predvsem pa perfekcionističen in strokoven pri svojem delu. Na področju plastične in estetske kirurgije ima nemalo zaslug, kar mu priznavajo tudi drugod po svetu, kjer je pogost gost. »Temelj moje knjige so junaki, to so pacienti, ki bijejo težke bitke, a na koncu zmagajo,« je na predstavitvi knjige povedal Ahčan, ki je tudi odkrito povedal, da se vsak dan otepa s slabo vestjo, ker ne preživlja dovolj svojega časa s svojo družino, ženo in hčerkama, saj imajo nujni primeri pač vedno prednost.

Če nas prvi del knjige, v katerem poobjavlja svoj dnevnik iz Delove Sobotne priloge izpred petnajstih let, ko je bil še mlad kirurg, prav zaradi te časovne distance malce razočara, pa se to občutje hitro porazgubi, ko se avtor posveti resničnim zgodbam svojih pacientov. Te so izjemno pretresljive – in, pozor, lahko vas bodo ganile do solz, kot je mene zgodba o najstnici (imam pač najstniško hčerko in sem zato bolj dovzetna za takšne pripovedi), ki je v prometni nesreči trčila v prednje steklo avtomobila in si obraz ranila do neprepoznavnosti, a ji ga je predani kirurg rešil.

Resnično izjemno delo! Če boste to knjigo za novo leto podarili kateremu od vaših bližnjih, nikakor ne boste zgrešili.

Mladi zdravnik David Zupančič (1991) je slovensko javnost opozoril nase, ko je med pandemijo koronavirusa na Instagramu začel objavljati zabavne, poučne, predvsem pa na zdravi kmečki pameti utemeljene zapise o tem, kako ravnati v času te izjemno hitro nalezljive bolezni. Ljudi je tako navdušil, da so njegovo prvo knjigo Življenje v sivi coni v nekaj dneh po izdaji dobesedno razgrabili in je že v prvem tednu podrla vse prodajne rekorde, poleg tega pa so jo na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu imenovali za knjigo leta po izboru bralcev. Verjetno ga je tudi to spodbudilo, da se je lotil pisanja še ene knjige, v kateri se posveča svoji priljubljeni temi. Ima namreč tudi podkast Umetnost lenarjenja, na katerem se z različnimi gosti pogovarja o tem, kako v današnji podganji dirki živeti čim bolj umirjeno in si dovoliti, da se kdaj pa kdaj tudi zaustavimo – ali preprosto rečeno lenarimo. V knjigi Znanost mirnega življenja obravnava prav to, pri čemer pa se zaveda, da bi lahko kot mlad človek že takoj naletel na kritike v smislu »kaj mi bo pamet solil nek nedonošenček, ki je komajda okusil svet«, zato svoja razmišljanja in dognanja podkrepi tudi z znanstvenimi ugotovitvami. Sam se je namreč zaradi naporov, pred katere ga je postavil najprej študij medicine in nato sam zdravniški poklic, soočil z izgorelostjo in spoznal, da bo moral ubrati drugačen način dela kot tudi življenja na sploh. Začel se je spoznavati s čuječnostjo, znanstveno učinkovito metodo za obvladovanje stresa in doseganje stanja polne prisotnosti v danem trenutku, kar opisuje tudi v svoji knjigi. Verjamemo, da bo koristila vsem, ki se sprašujete, kako se soočiti z vsakodnevnim stresom, ki v marketingu pravzaprav predstavlja naše privzeto stanje.

Zakaj ljubimo osebe, ki so morile, in zakaj žrtve, če preživijo, še naprej ljubijo svoje morilce? Zakaj da žena prednost možu in ne otroku, katerega življenje je ob nasilnem očetu močno ogroženo? Zakaj so množični morilci, kot je Anders Behring Breivik, za neredke skrajneže neizčrpen vir navdiha? Zakaj pedofil Josef Fritzl v zapor dobiva pisma z ljubezenskimi izlivi na stotine žensk? Kako razumeti tisoče všečkov, ki jih dobi prizor iz Celja, ko dekleta fizično obračunavajo z vrstnico? Zakaj ljubimo politike, ki pozivajo k nasilnemu obračunavanju z drugače mislečimi?

Vse to so simptomi našega časa, meni upokojeni kriminolog Dragan Petrovec, ki je v knjigi Ljubiti morilca zbral svoje kolumne, ki jih je v zadnjih dveh letih večinoma prispeval za sobotno prilogo časnika Dnevnik in revijo Mladina. V času, v katerem živimo, je po njegovih besedah nasilje postalo nekaj povsem običajnega, kar sicer obsojamo, a vseeno sprejemamo. V svojih razmišljanjih Petrovec ne ponuja dokončnih odgovorov, saj, kot pravi, ne pozna dovolj dobro človekove zavesti, zato pa k prevzemanju odgovornosti kliče institucije, ki bi morale pomagati žrtvam, a svojo vlogo prepogosto pomanjkljivo izpolnjujejo. Kot je povedal na predstavitvi knjige, se je na začetku pisanja kolumn pogosto bal, da ne bo imel dovolj snovi za pisanje, a je že kmalu ugotovil, da primernih tematik nikoli ne zmanjka. V svojih razmislekih, razdeljenih na štiri dele (Ljubiti morilca, Homo politicus, Zločin in kazen? ter Telo in sistem) se tako loteva raznolikih vprašanj, kot so fanatizem, sovražni govor, vloga digitalizacije in zločini otrok (verjetno se še vsi spomnimo grozljivega pokola v Beogradu, ko je 13-letnik dvignil roko nad svoje vrstnike). Knjiga, zaradi katere se boste (ponovno) zamislili nad človeštvom.

Andrej Šifrer, »ponarodeli kantavtor in pesnik«, kot ga je na predstavitvi njegovega knjižnega prvenca označil igralec Jernej Kuntner, je kriminalko Volkovi spisal že pred desetimi leti, a med prvimi bralci, ki jim jo je ponudil v branje, naletel na mlačen odziv. Razočaran jo je spravil v predal, a jo znova potegnil na plan, ko je v naključnem pogovoru z založnikom Rudijem Zamanom, lastnikom in direktorjem Založbe Didakta, dobil potrditev, da je knjiga vsekakor vredna izdaje. Temu so pritrdili tudi nekateri Šifrerjevi glasbeni kolegi, na primer Tomaž Domicelj, ki celo meni, da kar kliče po filmski priredbi ali televizijski nadaljevanki. Tržaški pesnik in pisatelj Marij Čuk, ki s pohvalnimi besedami ni skoparil niti na predstavitvi Šifrerjevega prvenca, je o njej na primer zapisal: »Znameniti kantavtor v brezhibnem slogu svojih zimzelenih pesmi bralca vodi v labirinte slovenske glasbene scene, sveta medijev in intimne psihološke zgodbe ločitev in novih ljubezni. Rdeča nit pa je prava kriminalka, ki jemlje sapo do zadnje strani.« In zares Šifrer pušča bralca v negotovosti vse do konca. V središču te glasbene kriminalke – menda tega žanra doslej ni še nihče »izumil« – je »izmišljena glasbena skupina v resničnem svetu«, poimenovana Volkovi. Njen najvidnejši član je klaviaturist Aleks Špiler (s Šifrerjem ju sicer družita le inicialki), ki je po zlatih časih zvezdništva pristal na srednji šoli kot učitelj tehnične vzgoje. A ko nekega dne do smrti povozijo Braneta, nekdanjega bobnarja skupine, se preostala dva člana skupine, poleg Aleksa je to še pevec Dare, znova združita, medtem pa policija odkriva, kdo si želi smrti vseh Volkov ... Vsekakor kratkočasno branje, v katerem se boste seznanili tudi z zakulisjem iz slovenske glasbene scene, vključno z delovanjem glasbenih medijev.

VIR: MM