Seriji kriminalnih romanov Tadeja Goloba, v katerih ima glavno vlogo kriminalistični inšpektor Taras Birsa, se je tik pred Slovenskim knjižnim sejmom pridružil že peti po vrsti. Njegove kriminalke sledijo aktualnim dogodkom – če je prejšnjo z naslovom Virus preveval duh zloglasnega koronavirusa (in virusa zla v podobi serijskega morilca), pa lahko v najnovejši opazimo kar nekaj avtobiografskih elementov. Kot ste verjetno zasledili, je pisatelja proti koncu leta 2020 doletel padec z Loške stene – vnetemu plezalcu se je odkrušil skalni rob in padel je 20 metrov v globino. Po padcu so ga 14 dni vzdrževali v umetni komi in šele po šestih tednih se je začel počasi sestavljati. Njegovo zdravljenje bilo sicer dolgotrajno, saj je utrpel več zlomov – vseh vratnih vretenc, lopatice, medenice in stegnenice. Podobno se v knjigi Koma zgodi inšpektorju Birsi, saj pade s Polhograjske planote, a ima tako kot pisatelj srečo, da ga zadrži ruševje, poleg tega pa ga v takšnem stanju najdeta sprehajalki – ena od njiju, medicinska sestra, mu pravzaprav reši življenje, saj mu do prihoda reševalnega helikopterja nudi ustrezno medicinsko pomoč. A ko se Birsa zbudi iz kome, se svojega padca ne spominja, kot tudi ne nekaj mesecev pred nesrečo, ključnih pri razreševanju primera z Juretom Krepom, domnevnim morilcem novinarja Tomaža Srakarja, in Klare Zupet, zapeljive arhitektke iz prejšnje Golobove knjige, ki jo je Birsa sumil umora očeta in njegove žene in ki naj bi po njenih trditvah imela celo ljubezensko afero z Birso. Toda Birsi se ne utrne niti delček spomina. Vse, kar si želi, je, da čim prej zapusti v bolnišnico in se prepusti domači oskrbi žene Alenke, sicer zdravnice. Tako kot pisatelju se mu vsak dan, preživet v bolnišnici, neznosno vleče, moti ga, ker ne more sam na stranišče, ko to potrebuje, poleg tega pa se mu zdi, da je zdrav. Toda resnica je drugačna in še dolgo časa bo preteklo, preden bo lahko ponovno gonil pedala ali se predajal tekaškim podvigom. Tarasove kriminalistične kolege, še posebej sodelavko Tino, nekdanjo ljubimko, njegova izguba spomina zelo skrbi, zato se domisli, kako bi mu lahko pomagala. Vse, kar se je dogajalo z omenjenima primeroma, na podlagi uradnih dokumentov, dogajanja, ki mu je bila priča, in svojih osebnih doživljanj, zapiše v knjižni obliki in Tarasu preda enega od izvodov. Misel na službo Tarasu sicer še ni na prvem mestu, si pa želi izvedeti predvsem, ali je bil njegov padec resnično nesreča ali pa se ga je nekdo hotel znebiti. V Komi se tako prepletata dve zgodbi – prva, ki opisuje Tarasovo okrevanje (tako zelo podobno pisateljevemu), in druga, v kateri mu Tina razkriva, kaj se je dogajalo v mesecih pred Tarasovo (domnevno) nesrečo. Spomin se mu žal ne vrača, si pa (ponovno) oblikuje predstavo o domnevnih storilcih kaznivih dejanj. Jureta Krepa – čeprav v njegovem stanovanju najdejo morilsko orožje – sodišče oprosti zaradi nezakonitega pridobivanja dokazov, ki naj bi ga zagrešila Tarasova ekipa, kar pisatelj poveže s političnimi spletkami desničarske vlade. Po drugi strani pa se tudi Klara Zupet spretno izogiba obtožbam, čeprav jo Taras sumi tudi umora odvetnika njenega očeta, sicer tudi njenega ljubimca.

Skratka, vprašanj, ki se zastavljajo Tarasu in ekipi, je veliko, poleg tega pa se soočajo tudi s težavnim generalnim direktorjem policije, seveda politično nastavljenim, ki želi Tarasa prisiliti, da se zaradi poškodb predčasno upokoji.

V Komi ni prelivanja krvi, kot smo vajeni iz prejšnjih Golobovih kriminalk, saj pisatelj v največji meri razkriva ozadje zločinov, ki so se zgodili pred Tarasovim padcem, in riše psihološke profile osumljencev. Kljub temu bralca do konca pušča v napetosti, predvsem glede tega, ali je Tarasa resnično doletela nesreča ali pa mu je dejansko nekdo stregel po življenju. Če ste prebrali vse dosedanje Golobove kriminalke, tudi najnovejše ne smete izpustiti, saj lahko po prebranem trdimo, da ji obeta nadaljevanje – po že znanem pisateljevem ritmu, na (skoraj) dve leti.

Jure Godler se vrača že s tretjim romanom v zadnjih treh letih. Vsestransko nadarjeni komik, televizijski voditelj, skladatelj in pisec, ki ga na malih zaslonih še vedno lahko spremljamo kot voditelja satirične oddaje Ta teden z Juretom Godlerjem na Planet TV, je poskrbel za nadaljevanje vohunskih romanov Casino Banale iz leta 2020 in Vohun, ki me je okužil, ki je izšel pred natanko letom dni. Novi roman nosi naslov Doktor Nobody in je zgodba o maščevanju, kot je na predstavitvi za novinarje povedal njegov avtor. »Maščevanje je jed, ki se najbolj prileže hladna,« je pristavil in dodal, da je v romanu med drugim prikazal, kako hitro lahko človek izgubi, kar mu je ljubo. Glavna »zvezdnika« sta tudi tokrat Spencer S. Spencer in Filip Novak, prijatelja, katerih poti pa sta se po njunih vohunskih (in pivskih) dogodivščinah ločili. Spencer uživa v zakonskem življenju z ljubljeno Arin, nekdanjo profesionalno morilko, ki se je sicer že v prejšnjem romanu »spreobrnila«. Zakonca pričakujeta svojega prvega otroka in to je tudi vse, o čemer je Spencer zmožen razmišljati. Še predobro se namreč spomni, kako ju je prizadel Arinin predhodni splav, zato se trudi, da bi svoji družici naporno nosečnost čim bolj olajšal. Možnost, da bi se ponovno podal v vohunske vode, ga zato niti najmanj ne privlači. A ga njegova burna preteklost ponovno dohiti. Pojavi se namreč njegov dvojnik, ki mu poskuša naprtiti številne zločine, od odgovornosti za eksplozijo v krški nuklearki do atentata na ruskega zunanjega ministra. Spencer si mora oprati omadeževano ime, zato mu ne preostane drugega, kot da se loti razkrinkavanja neznanca, ki mu poskuša uničiti življenje, kar mu že kmalu postane kristalno jasno – še posebej po tem, ko Arin izgine iz bolnišnice, kamor jo zaskrbljeni Spencer odpelje na pregled. Beg pred organi pregona ga pripelje do odtujenega, samovšečnega in krutega očeta, plastičnega kirurga, ki ga v življenju vodijo le osebne koristi in nenasitna želja po denarju, pa do dobronamernih predstavnikov novovzpostavljene zasebne obveščevalne agencije, neuradne naslednice britanske MI6, ki jo nenadno ukinejo. Pri vsem tem naleti še na Novaka, ki je zdaj v službi, ki mu je očitno pisana na kožo, saj postane sekretar na slovenskem veleposlaništvu v Moskvi, kar v prvi vrsti pomeni odkrivanje številnih blagovnih znamk ruske vodke – in k temu se rade volje vsakodnevno zateka. Spencerju in Novaku, ki združita moči pri reševanju Arin, se bitka s časom hitro izteka, pri čemer ugrabitelj Spencerja postavlja pred mučne izzive, če želi še kdaj videti ljubljeno ženo. Spencer nazadnje vendarle ugotovi, kdo je njegov (in Arinin) mučitelj; človek, ki se mu želi maščevati za dejanje izpred dvajsetih let, ki se je Spencerju pripetilo povsem nehote. A njegovega krvnika to ne gane, saj je prepričan, da mu je Spencer uničil življenje – in zato zdaj uničuje Spencerjevega. Ali mu to tudi uspe, vam seveda ne bomo izdali.

Že za prejšnji Godlerjev roman Vohun, ki me je okužil smo pred letom dni zapisali, da kar kliče po nadaljevanju in to se je tudi zgodilo. Glede na konec njegovega novega pisateljskega podviga lahko ponovno sklepamo, da ne bo ostalo le pri trilogiji. Na to navaja tudi pisateljeva misel, ki jo je zaupal novinarjem: »Želim si, da se bralci med branjem knjige zabavajo vsaj tako, kot sem se jaz med njenim pisanjem.« Kdor se med pisanjem zabava, verjetno ne misli odnehati s tem početjem, kajne? Če ste ljubitelji lahkotnejših romanov in vas bizarni pripetljaji, kjer ponovno pride na plan pisateljeva neizmerna domišljija, dejansko zabavajo, bo Doktor Nobody prava izbira za vaš predah s knjigo v roki.

Deborah Levy (1959) velja za eno od najpomembnejših sodobnih britanskih pisateljic in dramatičark, ki si je za svoje prodorno in angažirano pisanje, pogosto označeno kot feministično, prislužila kopico literarnih nagrad in nominacij. Tudi slovenski bralci jo počasi spoznavamo; po romanu Mož, ki je videl vse, ki je izšel v okviru lanskega mednarodnega literarnega festivala Fabula, je pri založbi Mladinska knjiga v prevodu Ane Ugrinović nedavno izšel še sklepni del njene avtobiografske trilogije Lastna hiša (naslov prvega dela je Vsega tega nočem vedeti, drugega pa Cena življenja; obema smo se posvetili tudi v MM-u). V prvem delu trilogije se spominja svojega otroštva in odraščanja v Južni Afriki v času apartheida, v drugem razmišlja o svojem življenju pri petdesetih letih, ko se sooča z ločitvijo in selitvijo z odraščajočima hčerkama iz velike hiše v malo londonsko stanovanje, v zadnjem delu pa – kot pove že naslov – razmišlja o osebni svobodi, ki jo vidi predvsem v lastni hiši. Dom namreč zapušča še njena druga hčerka, s tem pa se pojavi pisateljičino hrepenenje po sanjski hiši z vrtom, s koščkom lastne zemlje, kar jo pripelje tudi do razmisleka o tem, kaj lastnina sploh je in kako nas določa. »Iskala sem hišo, v kateri bi lahko živela, delala in snovala svet v svojem tempu, ampak ta dom je bil celo v moji domišljiji meglen, nedorečen, neresničen oziroma nerealen, neoprijemljiv. Hrepenela sem po imenitni stari hiši (po novem sem jo opremila še z ovalnim kaminom) z drevesom granatnega jabolka na vrtu,« zapiše in dodaja: »Želja po tej hiši je bila neizmerna, čeprav je nisem mogla zemljepisno umestiti niti nisem vedela, kako naj bi s prekarnim delom do takšne spektakularne hiše sploh prišla. Kljub temu sem jo dodala na spisek svojega umišljenega portfelja premoženja, skupaj z nekaj drugimi manjšimi posestmi.« Takšno sanjsko hišo in druge namišljene posesti domiselno ponazori z besedo »neresničnine«. Veliko mero svobode ji sicer prinaša že lopa, ki jo najame, da bi v njej pisala, čeprav jo nekoliko teži dejstvo, da ni prav njena. Svoja sanjarjenja o lastni hiši prekinja s številnimi refleksijami o vlogi žensk v sodobni patriarhalni kulturi, kar ponazarja tudi s knjižnimi citati (večinoma pisateljic, kot so Elena Ferante in njen roman O izgubljeni deklici, Marguerite Duras s svojim razmišljanjem o pisanju, Elizabeth Hardwick in njen roman Sleepless Nights ter seveda Simone de Beauvoir z Drugim spolom, za katero zapiše, da je že leta 1949 menila, da je za ženske bistvenega pomena, da se osvobodijo življenja, vezanega na dom in otroke ) in filmi, ki jo navajajo k razmisleku. »So ženske lastnina patriarhata? Kaj pa ženske, ki jih moški najamejo za spolne usluge? Kdo ima v tem primeru v rokah lastniško listino?« se retorično sprašuje. Ob tem razmišlja tudi o finančni svobodi žensk. »Poznam veliko žensk, vključno s sabo, ki finančno niso odvisne od drugih, pač pa drugi od njih. In ti, ki se zanašajo na talente drugih, so pogosto zamerljivi in sovražno naravnani. Z veseljem bi obrzdali žensko, ki je na konju, a kaj, ko je njihov vsakdanji kruh odvisen od tega, kako trdno ona drži v rokah vajeti in kako spretno galopira skozi veliki hudobni svet, da bi odplačala njihove kredite.« Deborah Levy pa pri tem galopira med svojimi življenjskimi postanki, med drugim v Londonu, New Yorku, Mumbaju, Parizu, Berlinu in Grčiji, kamor jo popeljejo literarne turneje, pisateljske štipendije ali srečanja s prijatelji. Zgodbe iz teh mest prepleta s pogovori s prijatelji, ki se prav tako kot ona znajdejo na razpotjih, večinoma ljubezensko porojenih. Ko se približuje njena šestdesetletnica, ponovno premleva o življenju in o tem, kam jo je pripeljalo. »Moja petdeseta so bila čas sprememb, energična in vznemirljiva. Čas, v katerem sem gradila samospoštovanje in po svoje spet našla pot domov.« A novo desetletje jo postavlja pred nove izzive: »Sem dobro opravila? Kdo presoja o tem? Je bilo dovolj srečnih let, dovolj prejemanja in dajanja ljubezni? So bile knjige, ki sem jih napisala, dovolj dobre? Kaj je sploh smisel vsega? Sem dovolj družabna? Sem res zadovoljna s samskim življenjem? Zakaj sem tako obsedena s sanjarjenjem o različnih nedosegljivih hišah in zakaj še vedno iščem odsotni ženski lik?« A na koncu vendarle pride do pomembnega spoznanja: »Sklenila sem, da najbolj cenim pristne medčloveške odnose in domišljijo. Možno, da eno brez drugega ne gre. Dolgo sem potrebovala, da sem zavrgla željo po ugajanju ljudem, ki jih ne zanima moje dobro počutje in z mano ne znajo živeti v harmoniji. Posedujem knjige, ki sem jih napisala, in zapuščam pravice zanje hčerama. V tem pogledu so knjige moja lastna hiša. Niso zasebna lastnina.« Tenkočutno in odkrito, predvsem pa izjemno privlačno pisanje, ki vas bo kar posrkalo v pisateljičin svet.

Samo Rugelj, pisatelj in knjižni založnik, ki z ženo Renate že več kot dvajset let vodi založbo UMco, se je v Kreto, največji grški otok, zaljubil že pred dobrimi tremi desetletji, ko jo je prvič obiskal. »Kot se je izkazalo kasneje, je šlo za trajno ljubezen,« ugotavlja. V naslednjih desetletjih jo je spoznaval po dolgem in počez, tudi z družino, s katero so se na otok vrnili leta 2021, v drugem pandemičnem poletju. Med karanteno so namreč razmišljali, kje bi se še dalo prijetno živeti, in poleg Nizozemske se je s svojim morjem in gorami prav pod vrhom izbora znašla tudi Kreta, kot piše v svoji najnovejši knjigi Soncu naproti. Kot pravi, je namreč želel preveriti, ali so imele njegove takratne fantazije o selitvi tudi realno osnovo. Ko so na družinskem potovanju osvojili kretski dvatisočak Gigilos, je na vrhu sklenil, da se bo na Kreto kmalu spet vrnil, a le s pohodno opremo in brez najetega avtomobila, saj si je želel čim bolj prvinskega doživetja. Tako sta z ženo Renate na začetku letošnjega junija iz Benetk poletela v Chanio, drugo največje mesto na Kreti, s preudarno spakiranima nahrbtnikoma, saj sta se namenila opraviti na nekajdnevni pohod po najsamotnejšem in najbolj odmaknjenem, a tudi najlepšem delu evropske pešpoti E4. Odločila sta se, da prepešačita del od Paleochore do Hore Sfakion, edini in najbolj divji odsek, ki gre ob morju. Na njem namreč ni cest in je dostopen le z morja, kar ju je najbolj pritegnilo, saj sta želela kretsko pokrajino doživeti čim bolj prvinsko in v samoti.

Idejo za načrtovani pohod sta dobila pri Rugljevem prijatelju in sotekaču Boštjanu Videmšku, sicer znanemu novinarju in publicistu, ki je leto prej z ženo Majo v enem dnevu opravil pot od Paleochore preko Sougie do Agia Roumeli. Pohodniki običajno zanjo potrebujejo tri dni, Samo in Renate pa sta načrtovala, da jo prehodita v dveh dneh. Prvi del poti sta v enem dnevu opravila brez večjih težav, medtem ko se je tako imenovana kraljevska etapa, ki sta jo prav tako nameravala prehoditi v enem samem dnevu in ne v dveh, kolikor ji pohodniki običajno namenijo, izkazala za veliko večji zalogaj. Podcenila sta žgoče sonce, ki ju je neusmiljeno gnalo do meja lastnih zmožnosti, saj jima je hitro začelo primanjkovati tako dragocene vode, ki sta jo imela s seboj, na poti pa je ni bilo. Renate je začelo primanjkovati moči in v nekem trenutku Samu prizna, da ne ve, ali je že bila kdaj tako utrujena. A Samo ji racionalno prigovarja: »Po poti morava iti skupaj. Vsak pa ima svoje omejitve. Jaz sem hitrejši, vendar sem bolj občutljiv na pomanjkanje tekočine, ti pa si počasnejša, vendar bolj vzdržljiva.« Nista želela poklicati na pomoč, prepričana, da zmoreta doseči cilj. »Nisem si mislila, da bo tako naporno,« v nekem trenutku reče Renate, Samo pa ji odgovori: »Tudi jaz ne. A pot je taka, kot je in zdaj sva na njej. Narejena je za ljudi. Ima svoj konec. Pojdiva naprej.« Ko se Renate zdi, da resnično ne zmore več, Samo uporabi »jokerja«, ki nakazuje, kako dobro jo pozna. Spodbudi jo, da gresta še malo naprej in že bosta v vasi, kjer bo lahko najprej poklicala hčerko, da ji pove, da sta v redu. »Ko je Renny zaslišala hčerkino ime, je vstala brez besed, kot da bi jo dvignila nevidna sila. Njeno hlipanje je v trenutku prenehalo. Bila je nared, da greva naprej,« zapiše avtor. A marsikomu cilja ni uspelo doseči; kot sta pozneje izvedela od upravnice hotela, v katerem sta prebivala, so ljudje na tej poti že umirali, saj jih je kretska vročina tako izžela, da so popolnoma obnemogli.

Zakonca sta se s poti vrnila obogatena z novimi spoznanji, ki so potrdili tudi moč njune partnerske zveze. »Pomislil sem, da ne glede na to, kakšen izziv je bila ta preizkušnja za naju, se v vsem tem napornem dnevu nisva niti malo sprla. Nobenega medsebojnega obtoževanja ni bilo, nobenega obmetavanja s krivdo, kdo je kriv za to, da sva se znašla v takem položaju. Veliko razlogov bi se našlo za to. Od tega, da jaz nisem dobro načrtoval te poti in sem precenil njene sposobnosti, do tega, da bi se ona lahko malo bolje pripravila na te pohodne dneve in v ključnih trenutkih pokazala več vzdržljivosti. A ravno v teh težkih trenutkih sva doumela, da bi bilo kakršno koli prerekanje odveč in bi imelo celo nasprotni učinek. Prepir bi lahko poslabšal najin že precej zamotani položaj,« ugotavlja avtor in pozneje doda: »Težak položaj naju je povezal še bolj čvrsto in naju prepletel še na nov način. V kritičnih in neobičajnih situacijah se najbolje vidi, kako čvrsta je partnerska zveza. Najina je z odliko prestala to izkušnjo.« A njun pohod bi se lahko končal tudi drugače ali kot zapiše: »Amorjeva puščica, ki so jo vame izstrelile kretske sirene pred petintridesetimi leti, bi lahko bila tudi strupena.« Toda puščice še zdaleč ni izdrl, saj je še pred prihodom domov kupil letalski vozovnici za ponovni obisk Krete čez tri mesece, konec septembra, ko sonce ni več tako močno pripekalo. Tokrat sta jo zakonca doživela malce bolj sproščeno, čeprav tudi pohodniško, a sta se uspela predajati osvežujočemu morju, česar si na prejšnjem pohodu zaradi pomanjkanja časa nista mogla privoščiti. »Kreta se nama je pretakala po žilah, postajala sva del nje, ona pa del naju,« ob odkrivanju drugih dimenzij tega grškega otoka zapiše avtor. A kretska zgodba zanj s tem še ni končana. Morda za nekaj časa, ne pa za zmeraj, kot zaupa ženi, ko si ob koncu njunih počitnic v knjigarni kupi še podrobnejše zemljevide otoka.

Soncu naproti je večplastna knjiga: v njej se prepletajo potopis, ki bo verjetno marsikaterega bralca navedel k razmišljanju, da bi se tudi sam podal po neskončnih poteh največjega grškega otoka, psihološko potovanje, ki še okrepi vez med zakoncema, in mitološka pripoved, saj avtor pred začetek vsakega poglavja vključi zgodbo iz bogate grške mitologije. Vse skupaj pa spremlja tudi slikovno gradivo, zaradi katerega je bralcu popolnoma jasno, da pisateljeva ljubezen do Krete nikoli ne bo usahnila.

Močne zgodovinske osebnosti že od nekdaj pritegujejo pozornost ljudi – nekatere šele po svoji smrti –, če v njihova življenja usodno poseže ljubezen, pa še toliko bolj. Zato ne preseneča, da so zgodovinske televizijske serije tako priljubljene, česar se pri ponudniku pretočnih vsebin Netflix dobro zavedajo. Njegovi seriji Bridgerton in The Crown sta med najbolj priljubljenimi, v zadnjih tednih pa so se gledalci močno ogreli za Cesarico (The Empress), pripoved o priljubljeni cesarici Sisi oziroma Elizabeti Bavarski. V oktobru je bila serija na tretjem mestu najbolj gledanih serij na Netflixu (za serijo o serijskem morilcu Jeffreyju Dahmerju in srhljivko The Watcher).

Običajno se filmi in televizijske serije snemajo po knjižni predlogi, v primeru Cesarice pa je bilo obratno. Čeprav je knjiga v angleščini izšla dva dni pred začetkom predvajanja serije na Netflixu, in sicer 27. septembra letos, pa je bila ameriški tekstopiski in pisateljici Gigi Griffis v navdih prav serija. Caolinn Douglas, urednica v založbi Zando Publishing, je petim avtorjem, med drugim tudi Griffisovi, poslala ponudbo, da bi scenarij ustvarjalke serije The Empress, Katharine Eyssen, predelali v roman. Za Griffisovo, ki se že leta navdušuje nad Sisijino zgodbo o prepovedani ljubezni in dvornih spletkah, so se s tem uresničile sanje, lahko preberemo na Netflixovi spletni strani. Ko je Griffisova Douglasovi poslala osnutek s 3000 besedami, je bilo urednici menda takoj jasno, da mora biti prav Američanka tista, ki bo povedala zgodbo o legendarni Sisi in njeni ljubezni do cesarja Franca Jožefa. In menda je trajalo le 20 dni, da je Griffisova že oddala prvo različico romana. »Na zaslonu lahko vidimo hrepeneče poglede, izraze na obrazih igralcev. Knjiga pa opiše, kaj gre osebam po glavi, Kaj jih skrbi? Česa se bojijo? Do kakšne napetosti prihaja v njih, ko gre za odločitve, ki jih morajo sprejemati?« je razliko med serijo in knjigo pojasnila Gigi Griffis, Douglasova pa dodala: »Ko gledaš serijo, si nekako v tretji osebi. Ne moreš biti v glavah igralcev. V knjigi se serija sicer zrcali, dogajati se morajo iste stvari, a hkrati so v njej opisani miselni procesi, s čimer bralec dobi vpogled v notranje bitke protagonistov.«

Knjiga torej spremlja življenje Elizabete, ki ji njeni bližnji ljubkovalno pravijo Sisi – kar ji gre vedno bolj na živce, saj meni, da je preotročje. Sama je pri 15-letih, ko se začne zgodba, divja, neukročena in zasanjana najstnica, ki svoj čas najraje preživlja na hrbtu svojega konja Škrata in piše pesmi. Lepa oblačila in speti lasje jo utesnjujejo, najraje se sprehaja bosa in v širokih oblekah brez mučnih korzetov. Snubce, ki ji jih njena gospodovalna mama Ludovika nenehno predstavlja, se dokaj spretno otepa, pri tem pa sanja o moškem, ki bi potešil njeno dušo, kot zaupa svoji mlajši sestrici. S starejšo sestro Heleno sta zelo povezani, čeprav ta postaja čedalje bolj resna, sploh ko se mama in njena sestra Zofija, nadvojvodinja in mati avstrijskega cesarja, dogovorita za poroko med Heleno in bratrancem Francem Jožefom. Helena se namreč zaveda, kako odgovorno vlogo bo prevzela kot cesarica in se nanjo skrbno pripravlja. Toda že prvo srečanje sester s cesarjem se izkaže za usodno za vse. Elizabeta namreč že pred tem po naključju naleti na cesarja, ko pobegne iz dvorca, da bi izpustila ptička, ki se je zaletel v okno. Samosvoje dekle Franca očara na prvi pogled in tudi Elizabeto takoj zadene Amorjeva puščica. Franc se bori sam s seboj, saj je mami obljubil, da se poroči s Heleno, a vendarle naznani, da je njegova izvoljenka Elizabeta. S tem povzroči pravi razkol v obeh družinah – Helena se odvrne od Elizabete, saj je prepričana, da je cesarja načrtno omrežila, nadvojvodinja Zofija pa se ne strinja s sinovo izbiro, ker Elizabete zaradi njene razposajenosti, neposrednosti in neukročenosti ne vidi kot cesarico. Medtem ko se roman konča z njuno poroko, do katere ju vodi še marsikateri zaplet – v Elizabeto se namreč zaljubi tudi Frančev razuzdani brat Maksimiljan, štrene poskuša zaljubljencema mešati tudi nekdanja Frančeva ljubica, Avstriji pa grozi vojna z Rusijo –, pa se serija nadaljuje. V seriji se v še večji meri posvetijo političnim zadevam, neodločnosti Franca, ali naj se poda v vojno z ruskim carjem, Maksimiljanovi spletki, saj si želi Franca vreči s prestola, in upornikom, ki načrtujejo revolucijo. Seveda je tudi v seriji v ospredju odnos med Elizabeto in Francem, ki bolj ali manj uspešno kljubuje številnim preizkušnjam. Ne bomo vam izdali, kako se konča prva sezona serije, naj dodamo le to, da je konec dvoumen, zato ni dvoma, da so imeli njeni ustvarjalci že na začetku v mislih, da se nadaljuje. Pri Netflixu so tako že napovedali njeno drugo sezono.

Na vprašanje, zakaj se knjiga konča s poroko med Sisi in Francem, različico pravljice »in živela sta srečno do konca svojih dni«, je urednica za Netflix pojasnila: »Resnično mi je bila všeč zamisel, da to zelo slavno žensko spoznamo, preden postane cesarica, in ji ne sledimo v tisto dobo, za katero mislimo, da jo poznamo. To je še en način, da gradimo serijo in hkrati ustvarjamo spremljevalni del, torej roman. To je ona, še preden postane tako priljubljena. Kdo je bila v resnici in kakšno je bilo njeno življenje pred selitvijo na dvor?«

Če imate radi zgodovinske romance s primesmi političnih intrig, je Cesarica prava izbira za vas.

VIR: MM