Foto: Dreamstime

Ameriška psihologinja dr. Melanie Joy je pred desetimi leti, ko je izšla njena knjiga o karnizmu, terminu, ki ga je sama skovala in opredelila kot »sistem prepričanj, ki nas navaja jesti določene vrste živali«, močno razburkala javno mnenje. Doslej je knjiga s provokativnim naslovom Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave izšla v sedemnajstih jezikih in velja za eno od temeljnih del na temo pravic živali. Po njenem izidu leta 2010 se je avtorica podala na svetovno govorniško turnejo in požela pozornost svetovnih medijev, prejela pa je tudi več mednarodnih nagrad, med njimi tudi nagrado ahimsa za svoje delo na področju globalnega preprečevanja nasilja in se s tem pridružila uglednim svetovnim mirovnikom, ko sta Nelson Mandela in Dalajlama. Ob desetletnici od prve izdaje knjige sta Hiša knjig in Slovensko vegansko društvo poskrbela za slovenski prevod, ob tej priložnosti pa se je Melanie Joy tudi predstavila slovenski javnosti, najprej s predstavitvijo knjige novinarjem, dan pozneje pa še ne veganskem festivalu Vegafest v Ljubljani. Kot je povedala v pogovoru z Jadranko Juras, še eno vneto zagovornico pravic živali, je imela od nekdaj rada živali, toda dokler se ni pri svojih 23-ih letih zastrupila z burgerjem, ni nikoli vzpostavila povezave med svojim krožnikom in domačimi ljubljenčki. »Takrat me je začelo zanimati, kako lahko ljudje, ki so sicer povsem racionalni, podpirajo za njihovo zdravje škodljive prakse in si zatiskajo oči,« je začela pripovedovati in nadaljevala: »Dominantni sistem nas spodbuja h karnizmu, ki je prav tako razširjen, ko sta rasizem in seksizem. Karnizem je velik posel, ki nas prepričuje, da je prehranjevanje z določenimi vrstami živalmi ne le normalno in naravno, temveč celo nujno. Od kod naj bi sicer dobili vse te beljakovine, ki jih domnevno potrebujemo?«

Po njenih besedah imajo mediji zelo pomembno vlogo pri ozaveščanju ljudi in so ključni pri odpravi nasilja nad živalmi. »Razlogov, da je zdaj primeren čas za nasprotovanje karnizmu, je več: večja ozaveščenost o okoljski krizi, naraščajoča skrb za zaščito živali, vse večja verodostojnost in priljubljenost veganstva ter večja dostopnost informacij o karnizmu in veganstvu kot kadar koli prej,« zapiše avtorica, ki zadnja leta živi v Berlinu, kjer vodi svojo neprofitno organizacijo Beyond Carnism.

Vsekakor gre za prelomno in provokativno delo, ki vas bo navedlo k razmisleku, zakaj vas misel, da bi jedli pse, navdaja z gnusom, po drugi strani pa svinjski zrezek v vas vzbuja skomine. Pogumno!

Thomas Erikson, švedski strokovnjak za vedenje ljudi in pisec, je največje zanimanje javnosti (pa tudi kritikov, uglednih psihoogov) požel s svojo knjigo s pozornost vzbujajočim naslovom Obkroženi z idioti, ki je bila prevedena v več kot 40 jezikov, po svetu pa je bilo prodanih že več kot tri milijone izvodov. Pred časom, ko je v slovenščini izšla tudi njegova knjiga Obkroženi s slabimi šefi, smo se z njim pogovarjali za MM in se prepričali, da je tudi v živo tako duhovit in zgodb poln sogovornik, kot se izkazuje tudi v svojih knjigah. Če je imel torej v svojih prejšnjih knjigah opraviti s psihopati, idioti in slabimi šefi, pa se v svoji novi ne loti problematičnih posameznikov, temveč se spravi na ovire. Čeprav na naslovnici naslov povzame kot »kako ovire spremeniti v neuspeh (ko gre vse k vragu«), pa si ne želi biti še eden od tistih poslovnih gurujev, ki nas prepričujejo, da lahko uresničimo vse, kar se porodi v naših mislih in da je usoda povsem v naših rokah. No, z njimi sicer deli mnenje, da lahko sami uspešno prebrodimo ovire, ki se nam postavljajo na pot, a pri tem ponudi povsem sistematično rešitev, ki jo je predstavil že v svojih prejšnjih knjigah, zdaj pa jo je apliciral še na premagovanje ovir. Kot posamezniki namreč različno rešujemo težave v življenju, zato nam bo tudi pri tem v pomoč zavedanje, kakšne barve je naš osebnostni profil – rdeče (energični, ambiciozni, odločni, podjetni), rumene (zgovorni, družabni, kreativni, prilagodljivi), zelene (stabilni, potrpežljivi, zadržani, razumevajoči) ali modre (strukturirani, temeljiti, korektni, vestni) barve. In kakšen je po njegovem mnenju prvi korak k premagovanju ovir? To, da prevzamete odgovornost: »Nihče ne bo nikoli dosegel svojih sanj, če ne bo zanje prevzel tudi polne odgovornosti.« Prevzeti morate torej odgovornost za vse, kar počnete, pa tudi za vse, česar ne naredite, kot tudi za svoj odziv na vse, kar se zgodi. V tem duhu bralca po korakih vodi do premagovanja ovir, ki se izkažejo za povsem zavesten – in tudi obvladljiv proces. Navdihujoče in poučno.

Ko sem pred štirimi leti prebirala knjigo Na tak dan najbolj trpi mastercard Eve Mahkovic, se spomnim, da sem jo prijateljicam z navdušenjem priporočila v branje. Njeni zapisi, ki jih je zbrala v knjigi, so namreč nastajali na njeni strani na Facebooku in so na svojevrsten način zajemali razmišljanja takrat 33-letne avtorice, ki se je lotevala raznolikih tem, od umetnosti, popkulture, mode in zgodovine do banalne vsakdanjosti, začinjene s humorjem in (samo)ironijo. Tudi njena nova knjiga Toxic je nekaj posebnega. Če ste ob njenem naslovu najprej pomislili na znano pesem Britney Spears, niste dosti zgrešili, saj Evo Mahkovic, sicer dramaturginjo v MGL-ju, popkultura še vedno navdušuje, kar odkrito priznava, kot tudi to, da se zelo rada predaja neprekinjenemu gledanju priljubljenih televizijskih serij. Njene knjige ne moremo preprosto »popredalčkati« oziroma to za nas stori kar avtorica sama, ki o njej pravi, da je »avtofikcija, dnevnik, koledar, glitter, tema, roza, kri, veliko resnice, veliko laži, jaz, prava in izmišljena čustva, fantazije, tesnoba, sanje in umor«. Avtorica spremne besede Manca G. Renko je med drugim zapisala: »Eva piše žanr, ki je v slovenskem prostoru najbolj trdovratno spregledan, avtofikcijo urbane (mlade) ženske, ki ni z obrobja družbe, ki nima eksistenčnih težav, ki nima tragične življenjske zgodbe ..., ampak ji je kljub temu težko živeti. Hkrati je njena literatura po teži, s katero lega na bralko ali bralca, bolj podobna Kafki kot pa denimo Seksu v mestu. Evina literatura je strahotno težka, pa vendat je nagnjena k temu, da bo kritiško spregledana ali v najboljšem primeru trivializirana.« Z njenimi besedami se lahko le strinjamo – čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za lahkotno in mestoma tudi duhovito pisanje, še posebej zaradi neštetih referenc na popkulturo in vsakdanjih banalnosti, s katerimi si zapleta življenje, pa bralcu ostaja priokus grenkobe, saj iz njenih besed pogosto seva trpljenje in razočaranje, tudi nad lastnim telesom, s katerim nikoli ni zadovoljna.

Knjiga je tudi svojevrsten oblikovalski presežek, za katerega je poskrbela mlada oblikovalka Hana Besjedica, za katero bomo zagotovo še slišali. Opremila jo je namreč v odtenkih rožnate barve (morda tudi kot referenca na Barbie), saj so deli besedila rožnato obarvani, prav tako roza pa so spremljajoče fotografije in ilustracije verskih podob, od device Marije do pravoslavnih ikon in svetinj, na ovitku pa ne manjkajo niti bleščice. V več pogledih inovativna in neobičajna knjiga.

Založba Mladinska knjiga je svojo novo zbirko Skratka otvorila s kratkimi zgodbami izjemno priljubljenega japonskega pisatelja Haruki Murakami z naslovom V prvi osebi ednine. (V zbirki, ki jo ureja Darja Marinšek, sta sicer nedavno izšli še dve knjigi kratkih zgodb, Ljubosumnež in druge zgodbe priljubljenega norveškega avtorja kriminalk Joa Nesboja in Vse to smo videli mlade nizozemske pisateljice Hanne Bervoets). Murakamijevi privrženci smo sicer dobro opremljeni za bralske maratone, saj njegovi romani pogosto obsegajo več kot 500 strani, tokrat pa navdušuje s svojimi »sprinti«, krajšimi pripovedmi, v katerih pa ostaja zvest svojemu slogu in tematikam. Bralec se lahko ponovno prepriča, da je resnično mojster v tem, kako iz navidez povsem vsakdanjih, banalnih, celo bizarnih pripetljajev sestaviti prepričljivo zgodbo, za katero bi lahko verjeli, da se je prvoosebnemu pripovedovalcu resnično pripetila. V osmih kratkih zgodbah med drugim nastopajo govoreča opica, ki ženskam ukrade imena (liki poosebljenih živali se v njegovih romanih sicer pogosto pojavljajo), dekle, s katero je pripovedovalec preživel noč in je izdala nenavadno pesniško zbirko, o starcu, ki mu je poskusil predstaviti »smetano življenja« (»če si za kaj težkega vzameš čas, se potrudiš in ti nazadnje uspe«), najgrša ženska, kar jih je srečal, ki pa je hkrati izjemno karizmatična in privlačna, seveda pa se tudi tu ne more izogniti jazzu in jazzovskim glasbenikom, ki jim v svojih zgodbah prav tako radodarno odmerja prostor. Murakami tako tudi s svojimi kratkimi zgodbami v prevodu Domna Kavčiča briše meje med resničnostjo in fikcijo in poskrbi za končne preobrate, zaradi katerih je njegovo pisanje tako neustavljivo privlačno.

Sylvie Plath, rahločutne ameriške pesnice in pisateljice, najbolj znane po svojem polavtobiografskem romanu Stekleni zvon, v spominu žal ne ohranjamo le po njeni izpovedni literaturi, temveč tudi po tem, da je storila samomor, in to na grozljiv način, saj je glavo potisnila v plinsko pečico in umrla zaradi zastrupitve z ogljikovim dioksidom. Njena zgodba je navdihnila tudi mlado švedsko pisateljico Elin Cullhed, ki se je v romanu Evforija izvrstno postavila v njeno kožo in v prvoosebni izpovedi naslikala njeno duševno stanje. Sylvia Plath se je borila z bipolarno motnjo, izmenjujočimi se stanji depresije in evforije, in njena poroka s slavnim (in med ženskami močno zaželenim) pesnikom Tedom Hughesom je njeno čustveno neravnovesje še poslabšala. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, ki ju ima Sylvia sicer neizmerno rada, a ima občutek, da je vse na njenih ramenih in da ji mož premalo pomaga pri njuni vzgoji, saj se raje posveča svoji karieri in družabnemu življenju. Tako je ves čas razpeta med materinstvom in željo po gradnji lastne pisateljske kariere, pri čemer se zdi, da tekmuje s svojim možem, ki je takrat doživljal vrhunec svoje pesniške poti. Čeprav se sprva še zdi potrpežljiv do žene, pa se njuni pogovori sprevržejo v neskončna obračunavanja, v katerih jo Ted ponižuje in spodkopava njena pesniška prizadevanja. Sylvia začenja sumiti, da jo je začel varati, kar sam na začetku vztrajno zanika, a na koncu zadeva pripelje do vrelišča, ko se Ted odseli k novi izbranki. To v Sylvi sproži različna duševna stanja, od olajšanja, da je odšel, do tarnanja, da je bil njena največja ljubezen. Skratka, njena čustvena doživljanja so zelo pisana in v bralcu vzbujajo nasprotujoče si občutke, saj si želi čutiti z njo, a hkrati z njo težko sočustvuje, saj je za marsikateri zaplet odgovorna le ona sama. Toda konec zgodbe vendarle ne daje slutiti, kakšno usodo si bo izbrala, saj jo pokonci ohranja ljubezen do otrok. Pretresljiva in čustveno turbulentna zgodba.