Predvsem je šlo za mojo spontanost in ljubezen do izzivov, ki se jih ne loti prav vsak. Spremljala sem prvo sezono oddaje in v hecu sem takrat naglas razmišljala "To bi pa še jaz tekmovala". In tako me je prijavil partner brez moje vednosti. In na en sončen dan sem prejela klic z vprašanjem "Ali vaša prijava še velja?", kateremu je sledilo vabilo na avdicijo. (smeh)

Exatlon Slovenija je bila res čudovita izkušnja zame, spoznala in odkrila sem nov del sebe, sebi sem ponovno dokazala, da je pomembna le in samo sedanjost ter prisotnost v trenutku, zavedanje sebe. Realnost je potrebno sprejeti kot resničnost, katero interpretiraš sam. In le od posameznika je odvisno, v katero smer potuje.

Res pa je, da ni bilo vse lepo in oh in sploh. Najhujša izkušnja zame je bila soočanje z notranjim bojem zaradi bolezni, potem pa so bile tu še visoke temperature in dehidracija.

Pred vstopom v tekmovanje nisem ravno veliko govorila o svoji bolezni, a se je po končani oddaji res veliko govorilo in pisalo o bolezni multipla skleroza. Da se borim s to boleznijo je izvedela skoraj cela Slovenija. In lahko rečem, da sem vsakič znova ganjena do solz, da so vsi v meni, kljub bolezni, videli borko, ki se nikoli ne preda. Ker to je dejansko tisto, kar me definira. Točno taka sem. Preprosta, skromna, pozitivna, vztrajna, kanček trmasta in skoraj vedno nasmejana.

Obožujem jutra. Takrat še cel svet spi in zdi se mi, da so vse možnosti pred mano še odprte. Če zunaj sneži, se bosa sprehodim po snegu, drugače se sprehodim bosa po jutranji rosi. Skuham kavo in uživam tistih svojih pet minut v miru in tišini. Potem pa akcija, zbuditi otroka, zajtrk in odprava v šolo.

Tako kot celo življenje, so bili tudi tam vzponi in padci. A večinoma za svoje padce vem samo jaz. To je moja borba, notranja borba. Celotna pot je nepozabna in bo za vedno ostala v mojem srcu. Še kako dobro se spomnim svojih notranjih občutkov, ko sem prvič zagledala tarantelo ali pa ko smo prvič doživeli orkan. Kot največji dosežek pa si štejem dejstvo, da mi je uspelo tisto, česar me je bilo najbolj strah - da bi zaradi bolezni morala zapustiti Exatlon.

Pred štirimi leti se je vse začelo. Zjutraj sem se zbudila in izgubila vid na levo oko. Po posegu (punkcija likvorja iz hrbtenice) je nevrolog dokončno potrdil diagnozo MS. Čeprav bolečino zelo dobro prenašam, je bilo okrevanje po tem posegu res boleče in dolgotrajno. Sesul se mi je cel svet. Bila sem izgubljena, nemočna. A bolj kot to mi je bilo težko videti svoja starša, predvsem mami in njene skrbi, žalost. Še danes ne sprejme dejstva, da imam multiplo sklerozo, enostavno ne more govoriti o tem. Za njih sem jaz ostala močna in brez diagnoze. Kot da je vse "bp". Odločila sem se, da ne bom v vlogi žrtve. Še vedno spoznavam bolezen, se učim, a nikoli je še nisem "poguglala". Lahko rečem, da živim bolj in kvalitetnejše, kot sem pred diagnozo, saj se bolj zavedam življenja, trenutkov. Živim v sedanjosti in se ne obremenjujem s tem, kaj bo jutri. Danes je danes in danes sem super. Priznam, da sem bila že pošteno utrujena zaradi njihove nesigurnosti vame. To je vplivalo tudi name.

Zato v Exatlonu sotekmovalcem nisem povedala za bolezen, ker sem želela biti popolnoma svobodna, brez etikete, brez definicije, brez sojenja. Biti preprosto jaz, Andreja Košir, takšna, kakršna sem. Ker sem že zdavnaj sprejela bolezen in se odločila živeti kljub njej. Ker vem, da ne morem zmagati vseh svojih borb, ampak pomembno zame je, da vem, da sem se borila. Ne vem, kaj me čaka jutri, nihče od nas ne ve, vem pa, da nikoli in nikjer ne bo pisalo, da sem obupala. Sprejmem vse, kar mi prihodnost ponudi, saj se življenje ne dogaja meni, ampak z mano. In ker ga ne delim na dobro ali slabo, živim v sedanjosti in ga enostavno sprejmem kot je.

Predvsem z dihanjem. Ko je naval adrenalina in strahu, se umirim z dihanjem. Kajti povišan srčni utrip lahko sproži nov zagon bolezni. Prav tako povišana temperatura ozračja, napor, stres, utrujenost, izguba kilogramov, mišične mase, psihični in fizični napor. Zavedala sem se vsega, vseh svojih šibkih točk. Poznam pa tudi svoje prednosti, ki izhajajo iz športa, ki je velik del mojega življenja že od malih nog. In to me je izoblikovalo, predvsem volja, vztrajnost in disciplina. In tako sem se borila tudi na vsakem poligonu.

Potrebovala sem približno 5 mesecev, da sem vse "sprocesirala", podoživela nekatere trenutke. Priznam, po skoraj treh mesecih je bilo kar težko priti iz "balončka" nazaj med ljudi, v realnost. A vzela sem si čas zase, da moje telo ne bi doživelo prevelikega šoka, ker nisem vedela, kako bi se odzvalo. Najbolj sem bila vesela otroških vzklikov, slikanj, podpisov avtogramov in pa starejše generacije, ki so pristopili do mene in mi iskreno čestitali za nastop v šovu. Pokazalo pa se je tudi nekaj novih poslovnih priložnosti.

Ne. Kljub bolezni lahko otroka vidita, da je njuna mami pristna in nasmejana. Seveda me vidita kdaj tudi utrujeno, ko mi bolezen vzame vso energijo, v solzah, a važno je, da vidita tudi kako se solze lahko obriše in živi naprej. Dvakrat dnevno imam na uri opomnik za zdravila, tako da me tudi vedno opomnita "Mami, bonbonček", kot rečemo mojim zdravilom.

Nikogar ne obremenjujem s svojo boleznijo, kar pa ne pomeni, da jo skrivam ali ne govorim o njej. Ko je prevelik napor, mi odpove leva stran telesa. Ta čas še bolj izkoristimo za "crkljanje".

Od desetega leta dalje so bile borilne veščine del mojega življenja. Tekmovala sem v borbah in nisem vedno zmagovala, bili so tudi padci in porazi. Naučena sem, da tudi ko zmagujem, se borim naprej kot da izgubljam. Bila sem tudi trener. Odraščala sem v takem okolju in seveda me je izoblikovalo v vztrajno osebo. Disciplina je še danes velik del mene, daj verjamem, da ravno to loči močne od šibkih duš. Tudi bolezen doživljam kot borbo, v kateri se ne predam.

Imam zdravila, biološka, katere odobri komisija. A sem mnenja, da zdravila ne morejo vsega narediti sama. Skupaj gremo, z roko v roki.

Spanec je zelo pomemben, saj je ravno spanec tisti, od katerega je odvisno, kako kakovosten bo naš dan. Zdi se mi, da se tega v tem hitrem tempu življenja, zaveda vedno več ljudi. Je pa res, da je nekaj, če se tega samo zavedaš, ali to tudi potem upoštevaš. Sama sem velika zagovornica pravilnega dihanja, vsako čustvo je povezano z dihanjem. In če spremenimo način dihanja, lahko spremenimo tudi čustvo, pa naj bo to strah, jeza, veselje, žalost, tesnoba, itd. Obožujem trenutek, ko z otroki na uri gledamo dihalne vaje, ko nas vodi vdih in izdih.

Da pa še odgovorim, ja, seveda spremljam tudi svoj spanec. Tudi aplikacija Zdravje mi pokaže statistiko moje noči in ji zaupam. Zato vem, kdaj moram malo prej spat, da bo moj naslednji dan recimo kakovostnejši, boljši, bolj miren.

Moja otroka sta športno aktivna, tako je. Kot mama ju poslušam, upoštevam, saj sama izražata svoje želje. Ne vsiljujem jima svojih navad ali pričakovanj. Večina reče "Sigurno se ukvarjata s karatejem, po mami, in z downhill-om po atiju. Ja, to je del njiju, a vseeno sta raje na akrobatiki, na nogometnem igrišču in pumptrack-ih.

Danes imajo otroci vse ponujeno na zlatem pladnju, tako da otroka dobiti v telovadnico, je velik uspeh. Sta pa že zaradi imunskega sistema, komunikacije in socialnega razvoja brez telefona. Učim ju samoobrambe in predvsem pomena zdravega gibanja. S tem pa tudi pride, ob svojem času, disciplina, spoštovanje, vztrajnost, samozavest, borbenost in kasneje je to psihologija, iz katere izhajamo.

Ne bi rekla, da me je pri čem prav ustavila. Ne morem pa recimo delati hitrih, nepredvidljivih gibov z glavo.

Delam več stvari, ki jih prej nisem. Hodim plezat, čeprav me je strah višine. Hodim v hribe, čeprav imam težave z vrtoglavico, spominom, ne vidim na eno oko. A ravno to me naredi močnejšo, ker se na vse podvige odpravim sama in je za to potrebna zbranost (ker vem, da zraven mene ne bo nikogar, na kogar se lahko zanesem). Tako je občutek uspeha še toliko večji.

Seveda. Tudi tako spoznavaš svoje telo. Že prvi dan, ko sem sploh dala uro na mojo roko, sem vnesla datum zadnjega cikla. In sedaj spremljam in sem vedno znova navdušena.

Ker obožujem luno, jo vedno spremljam, gledam, slikam. In ko sem videla na uri funkcijo, vzhod in zahod lune, celoten lunin cikel, sem vedela, da bova nerazdružljivi. Spremljam srčni utrip, navigacijo, dnevne aktivnosti, vreme, sprejemam klice, opazujem zračni tlak, kompas in višinske razlike. Otroka pa uporabita svetilko in glasbo, hihi.

Zaenkrat te funkcije ne spremljam na dnevni bazi, saj nimam težav s svojo telesno maso. Res pa je, da imam vpisane vse podatke. Nabor vseh prej omenjenih funkcij, katere res spremljam, me že dovolj okupira.

V naši družini kuhamo vsi. Otroka sta kar izbirčna, tako da naš meni ni ravno velik oziroma širok. Obožujemo pa vsi pico, ki jo sami naredimo. (glasen smeh) Skrbim pa, da je lokalno, domače in sezonsko.

Nimam nikakršnih težav kombinirati jo h kateremukoli stajlingu. Popolnoma ustreza mojemu dnevnemu športno/elegantnemu videzu, kot prav tako samo športnemu. Če že, prilagodim številčnico in jo prilagodim trenutnemu stajlingu ali počutju. Odlična opcija pa je tudi ta, da je z uro na voljo tudi menjava paščkov, a tega še nisem naredila. Mi ustreza, kot je.

Da smo srečni, da stremimo k sreči in delamo stvari, ki nas osrečujejo.

Veliko delam od doma in tako svoj dan upravljam sama. Sem tudi osebni trener, vodim spletno trgovino s športnimi oblačili in snemam promocije.

Ha ha ha ha, ja pripravite se, to bo sedaj turbulentno. Jutranja turška kava obvezno, potem pa šibam nad 2000 nadmorske višine, kjer me takoj lahko naprej odnese na morje ali v tople kraje. Potem bi zakorakala po nekem mestu na svetu, kjer še nisem bila in z otroki bi obiskali največji zabaviščni park. Seveda pa mi vmes dostavijo vsaj dva najbolje na svetu pripravljena kapučina in sveže narejeno čokolado. Ekola, tako bi izgledal moj perfekten dan.

Po vseh sporočilih, ki jih prejemam, mislim, da imam vpliv. Da v meni vidijo neko upanje, motivacijo, mi zaupajo. Prosijo me tudi za nasvete. Mi je v veliko čast, vendar se vseeno tega, da sem nekomu lahko opora, nekako resnično ne zavedam.

Vse. Srčni utrip, navigacijo, višinsko razliko, kisik v krvi, vreme, lokacijo.

Baterije pa res kar ne zmanjka. Čeprav sem na začetku veliko brskala po uri in tudi nižjim temperaturam sem jo že izpostavila, je baterija vse prenesla. In tudi samo z enim dotikom vidiš stanje baterije.

Ne čakat do zadnjega trenutka ali zadnji dan, ampak ker pod pritiskom delujem bolje, te kljukice nikoli ne bo.

Nisem zasvojena s telefonom. Ga pa nujno potrebujem za opravljanje svojega dela. Tako da mi različne aplikacije pravzaprav niso prav pomembne. Važno mi je, da sem dosegljiva na telefon, da sem povezana z uro in družbena omrežja, zaradi dela. No, pa galerija slik, ker zelo rada slikam. Torej tega mi ne izbrišite, ostalo pa lahko.

Navodila so lepo napisana in te sama ura in telefon vodita.

Točno ta, ki mi je najbolj všeč. (se zasmeji in z roko navihano pokrije uro, nato

VIR: Huawei