Kaj se zgodi, ko kinematografi več let prikazujejo filme in ustvarjajo prihodke, ustvarjalcem pa kljub zakonsko priznani pravici ne plačujejo nadomestila? Poljski primer Cinema City daje precej konkreten odgovor: spor lahko po letih neuspešnega dogovarjanja pristane na sodišču, končni račun pa je bistveno višji od prvotnega nadomestila.
Poljski primer je zato opozorilo tudi za Slovenijo. Kinematografi pri nas predvajajo filme, gledalci plačujejo vstopnice, vprašanje nadomestil izvajalcem pa še vedno ni rešeno.
AIPA je dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice izvajalcev do primernega nadomestila pridobila leta 2024, prav tako za pravico filmskih producentov do primernega nadomestila. Predstavniki kinematografske dejavnosti se kljub več pozivom niso odzvali na vabilo k pogajanjem o tarifi, zato postopek poteka pred Svetom za avtorsko pravo. Vprašanje je preprosto: kdaj bodo plačani tudi tisti, katerih delo je temelj prihodkov kinematografov?
Poljska zgodba, ki bi jo morali vzeti resno
Na Poljskem je večletni spor med kolektivno organizacijo SFP-ZAPA in družbo Cinema City Poland dobil pomemben epilog.
SFP-ZAPA je pred sodiščem zahtevala plačilo tantiem za uporabo AV del v kinematografih. Okrožno sodišče v Varšavi je septembra 2026 zahtevku ugodilo v celoti. Cinema City naj bi poleg stroškov postopka plačal skoraj 26 milijonov zlotov oziroma skoraj šest milijonov evrov glavnice ter še približno 14 milijonov zlotov oziroma 3,2 milijona evrov zakonskih zamudnih obresti,. Sodba še ni pravnomočna.
Bistvo je preprosto: nadomestilo, ki ga uporabnik danes ne plača, zaradi večletnega spora ne izgine. Lahko pa postane precej dražje.
Ne gre za novo dajatev
Tudi v Sloveniji se vprašanje nadomestil včasih predstavlja, kot da gre za novo finančno breme za kinematografe. Toda ločiti je treba obstoj pravice od višine nadomestila.
Slovenska zakonodaja izvajalcem priznava pravico do primernega nadomestila za določene oblike uporabe njihovih izvedb. Zato ključno vprašanje ni več, ali pravica obstaja, temveč kako visoko naj bo nadomestilo in pod kakšnimi pogoji naj se obračunava.
To je mogoče urediti s pogajanji in skupnim sporazumom oziroma, če dogovor ni mogoč, po postopku, ki ga predvideva zakon.
Kino brez filma ne obstaja
Kino ne prodaja zgolj sedeža v dvorani. Prodaja ogled konkretnega filma. In seveda kokice, načose, kokakolo in ostalo, česar brez filma najbrž ne bi prodal prav veliko.
Film pa je rezultat dela številnih ustvarjalcev, med njimi igralcev, glasovnih izvajalcev in drugih izvajalcev, katerih izvedbe so sestavni del AV dela.
Ko se film javno prikazuje, se uporablja tudi njihovo delo.
Zato nadomestilo ni nagrada, subvencija ali donacija. Gre za plačilo za uporabo zakonsko priznane pravice, s katero nekdo drug ustvarja prihodek.
Kaj poljski primer pomeni za Slovenijo?
Pravna okvira obeh držav sta različna, slovenska tarifa pa še ni določena. Toda poljski primer nazorno kaže, kaj se lahko zgodi, če dogovora ni.
Leta minevajo, filmi se uporabljajo, odprte obveznosti pa ostajajo. Ko se spor končno razreši, se osnovnemu nadomestilu lahko pridružijo še zamudne obresti in stroški dolgotrajnih postopkov.
V Sloveniji je rešitev brez večletnega sodnega spora še vedno mogoča. AIPA je kinooperaterje povabila k pogajanjem, po njihovem neodzivu pa je bil sprožen postopek pred Svetom za avtorsko pravo. Do odločitve se strani še vedno lahko dogovorijo. Za ustvarjalce bi bilo predvsem pošteno, da se obdobje, v katerem njihova pravica obstaja na papirju, nadomestila pa v praksi ne prejemajo, čim prej konča.
Plačilo za uporabo je normalen del poslovanja
Kinematografi plačujejo najemnine, elektriko, distribucijo, vzdrževanje, licence, opremo in druge stroške. Tudi plačilo za uporabo pravic ustvarjalcev je del poslovanja, ne poseg vanj.
Pri tem ni bistveno, ali gre za slovenski ali tuji film. Bistveno je, da se delo uporablja in z njegovo uporabo ustvarja prihodek.
Najdražji je dogovor, do katerega pride prepozno
Poljski primer je predvsem lekcija o času. Večletni sodni postopki niso v interesu ne ustvarjalcev ne kinooperaterjev. Prinašajo stroške, obresti in negotovost.
Zato je pravo vprašanje za Slovenijo: bomo problem uredili zdaj ali čez nekaj let na sodišču?
Ustvarjalci ne potrebujejo privilegija. Potrebujejo sistem, v katerem za uporabo svojega dela prejmejo nadomestilo. Kinematografi pa potrebujejo predvidljiv in transparenten sistem, v katerem je jasno, koliko plačajo, za kaj plačajo in kako se nadomestilo obračunava.
To je mogoče urediti z dialogom. Poljski primer kaže, kaj se lahko zgodi, če tega dialoga ni.
Film se konča po dveh urah, spor o neplačanih pravicah pa se lahko vleče leta. Za ustvarjalce je zato ključno, da se vprašanje nadomestil v Sloveniji uredi zdaj, pregledno, pravično in v skladu z veljavno zakonodajo.
VIR: https://aipa.si/