Pogovor z znanim domačim jazzovskim kitaistom Markom Čepakom Makijem ob izidu albuma Middle Land Trio: Live in Ravne
Pogovor z znanim domačim jazzovskim kitaistom Markom Čepakom Makijem ob izidu albuma Middle Land Trio: Live in Ravne
Tomaž Gržeta
Marko Čepak – Maki je mednarodno priznan slovenski kitarist, skladatelj in glasbeni pedagog. Študij je z odliko zaključil na Konservatoriju Giuseppeja Tartinija v Trstu, odtlej pa svoje znanje in izkušnje predano predaja učencem različnih starosti. Kot solist in prilagodljiv član zasedb se je močno uveljavil na slovenski in italijanski jazzovski sceni, čeprav njegovo delovanje sega tudi veliko dlje. Brezhibna tehnika in neskončni navdih mu omogočata, da njegovi prsti letijo, medtem ko jih misli prehitevajo ter vodijo skozi očarljiva brezpotja improvizacije. Zato ne preseneča, da se Maki ponaša z bogato diskografijo, predvsem pa z neštetimi nastopi in sodelovanji z uglednimi glasbeniki in zasedbami iz domovine in sveta. Če nanizamo nekaj najbolj imenitnih dosežkov: nastopa z ameriškim kitaristom Johnom Stowllom, s katerim je leta 2017 posnel album Ghost in the Corner, leta 2019 je po Sloveniji in Italiji nastopal s svojim idolom, brazilskim kitaristom Nelsonom Verasom, nastopal je kot solist, z lastnimi zasedbami in kot gost Big Banda RTV Slovenija, leta 2018 je skupaj s slovensko zasedbo Big Band GveriLLaz prejel prvo nagrado na uglednem tekmovanju International Big Band Competition v Amsterdamu, kjer se je predstavil tudi z lastnimi skladbami.
Marko Čepak – Maki je z Middle Land Triom, v katerem poleg njega igrata kitarist Lorenzo Cominoli in bobnar Aljoša Jerič, posnel album improvizirane glasbe z naslovom Live in Ravne. V njihovi prepoznavno virtuozni, a izrazito lirični glasbi slišimo vplive ne le jazza in psihedeličnega rocka, ampak tudi folklornih izročil Balkana in kraških oziroma mediteranskih korenin vseh treh glasbenikov. Album je 17. aprila letos (na 1. obletnico koncerta!) izšel v digitalni obliki, 30. aprila (na Mednarodni dan jazza!) pa tudi v fizični. To priložnost sem izkoristil za pogovor z Makijem.
Maki, v rokah imam še svež CD, ki ti je izjemno pri srcu in je končni produkt zanimive zgodbe. Jo lahko tu povzameš za nas?
Live in Ravne je CD, ki smo ga Middle Land Trio pred kratkim izdali pri založbi Klopotec. Njegova posebnost je ta, da gre za live album – posnet ni bil v studiu, temveč v živo, med koncertom, ki smo ga odigrali 17. aprila lani. Nastopili smo v Koroškem mladinskem kulturnem centru, in sicer v sklopu abonmaja festivala Jazz Ravne. Ob tem se zahvaljujem Iztoku Zupanu, ki je koncert posnel, in tudi festivalu Jazz Ravne, ki je izid albuma velikodušno podprl na različne načine, tudi finančno. Kar se tiče same glasbe, ki jo boste lahko slišali na CD-ju: na tem koncertu smo bili izjemno dobro razpoloženi, tako sproščeni in drug drugemu smo tako pomagali, se podpirali iz note v noto, drug drugega opazovali in se smejali ... Enkratno! Publika je našo energijo takoj začutila, se vanjo vključila in – norela! Na koncu smo odigrali še dva dodatka, ki sicer nista vključena v album. Ko smo po koncertu prvič poslušali posnetek, smo ugotovili, da se je nanj presenetljivo dobro ujela atmosfera in energija celega dogodka – od tod tudi zamisel, da posnetek pustimo v povsem nespremenjenem stanju in ga kot takega izdamo.
Poslušalec se lahko torej povsem prepusti tej energiji in podoživi atmosfero koncerta v Ravnah. Tisti bolj analitični poslušalci bodo morda celo razbrali prehode med citati, spomini in čisto improvizacijo in s tem postali priče vašemu ustvarjalnemu procesu. Kako si ga pa ti sam doživel?
Za nas je bil to en tak osvobajajoč in zdravilen projekt, kjer ni bilo pravil. Nismo določili, kaj bomo igrali, imeli pa smo na voljo svojo avtorsko glasbo, ki je lahko priklicana kadarkoli, kot kak spomin, in jo lahko odigramo kakorkoli: v tempu, kot noise, lahko jo igramo izven strukture ali v strukturi, lahko vstopimo vanjo ali izstopimo kadarkoli ... Lahko pa se tudi nikoli ne zgodi in to, kar igramo, postane čista svobodna improvizacija. Gre za ustvarjanje atmosfere, igranje nečesa, kar ni klišejsko, nekaj, kar je ustvarjanje v trenutku. Gre za osvobajajoč občutek: pridemo na oder in ne vemo, kaj bomo igrali. Najbolj pomembno je pa to, da ko smo to stvar v živo posneli in s tem zaključili, ni bilo popolnoma nobenega urejanja, nobenega editinga, popravljanja zvoka – posnetkov se nismo več dotikali, temveč smo počakali, da se je stvar usedla. Šele po enem letu smo posnetek ponovno poslušali in ga izdali natanko takšnega, kot je bil posnet na odru. Gre za naš statement, za nekakšen avdiofilski greenpeace poseg in obliko upora, s katerim se deklariramo proti postprodukciji, retuširanju ter podobnim digitalnim popravkom in ponaredkom, za katere menimo, da so preveč prisotni in značilni za naš čas.
Se pravi, da gre zares za avtentičen posnetek dogodka, na katerem so se energije vas treh na odru in poslušalcev v dvorani prepletle na nadpovprečno intimni ravni. To verjetno pomeni, da ste tudi glasbeniki na odru improvizirali in razmišljali enotno. Kako do tega pravzaprav pride? Kako gledaš na improvizacijo in ali tvoja domišljija deluje enako, ko improviziraš sam, kot takrat, ko soustvarjaš z ansamblom?
Ko improviziram z drugimi, dobivam od njih input, in če želim, da improvizacija uspe in se oblikuje dober komad, moram podpirat tisto, kar se trenutno dogaja – brez vsiljevanja svojih lastnih idej. Ko sem sam, pa je povsem drugače. In zame precej težje. Moram se na nek način pretvarjat in delovat, kot da glasba, ki jo izvajam, ni moja – kot bi se postavil v vlogo poslušalca in ne izvajalca. Takrat sebe poslušam, kot bi poslušal koga drugega, in na to se potem odzivam. Včasih celo opazujem svoje roke in se mi zdi, kot da niso moje – dovolim si, da se spontano odzivam na prste, ki tečejo sami, in se ne obremenjujem z mislimi. Samo tako dejansko uspešno improviziram na licu mesta.
Torej se trudiš izklopiti racio in se zanašaš popolnoma na intuicijo?
Ja, ker stvari, ki so pripravljene, tudi če so pripravljene za konkreten trenutek, nikoli ne zvenijo dobro v tistem trenutku. Moram se vedno odzivat sprotno in spontano, sicer mi zmanjka materiala ali pa stvar ne deluje dobro, ker ne odraža trenutnega občutka, atmosfere. Kar se pa ne more zgoditi, ko igraš v ansamblu, ker se glasbeniki vedno navezujemo drug na drugega in nadgrajujemo, nadaljujemo misli.
Ali imate s triom vedno tako kemijo in komunikacijo ali pa je bil ta koncert nekaj posebnega?
Definitivno je bil nekaj posebnega! Te stvari so odvisne od tega, kako se počutiš na odru in kako slišiš samega sebe in ostale člane zasedbe. Še bolj pa je to odvisno od feedbacka publike, ki je na primer takrat v Ravnah bila izjemno hvaležna, odzivna, posrečena. Ampak kot glasbenik se moraš zavedati, da se taka kemija ne more zgodit vsakič – je nekaj redkega in dragocenega.
Album je 17. aprila letos (na prvo obletnico koncerta) izšel v digitalni obliki, 30. aprila pa še v fizični. Njegova vizualna podoba je privlačna, a skoraj asketska. Glasbo spremlja le nekaj najbolj nujnih besed, ob njih pa par črno-belih fotografij, v katere je vzdušje koncerta ujela Nika Hölzl. Kaj pa naslovnica, ki se zdi posebno zanimiva? Je tudi z njo povezana kakšna zgodba?
Sliko na ovitku je naredila mlada italijanska slikarka Virginia Cancian, ki slika na platnu, dela s tkaninami, izvaja performance ter sodeluje z glasbenimi festivali in slika med koncerti. Tukaj gre za sliko, ki jo je ustvarila med našim koncertom na festivalu v Lombardiji lani avgusta. To sliko sem kupil, da bi umetnico podprl ter hkrati nam omogočil, da jo – tako enkratno povezano z našo glasbo – uporabim za naslovnico našega novega albuma.
Kateri projekti te čakajo v bližji prihodnosti in kje te lahko slišimo v živo?
Letos sledi še nekaj snemanj, med drugim albuma v duu z Johnom Stowllom. Poleti pridejo na vrsto nastopi na festivalih v Italiji, Črni gori in na Hrvaškem, na primer 6. septembra na Rab Jazz Festu, kjer bom nastopil s svojim Marko Čepak Maki Triom, ob bobnarju Aljoši Jeriču in kontrabasistu Alessandru Turchetu. Potem sledi sodelovanje s Big Bandom RTV Slovenija, ki bo izvajal priredbe mojih skladb ter jih prvič predstavil v Kosovelovem domu v Sežani, in sicer 12. februarja 2027.
Maki, hvala za ta pogovor. Naj te še naprej spremljata navdih in navdušenje poslušalcev
VIR: https://www.sigic.si/