Celje, 24. junij 2026 - V Celju smo včeraj praznovali dan državnosti. Na Glavnem trgu smo obeležili praznik, s katerim se vsako leto poklonimo samostojni Sloveniji in vrednotam, ki nas povezujejo. Slavnostni govornik je bil podžupan Samo Seničar, slovesnost pa je navdihnil roman Toneta Seliškarja Bratovščina sinjega galeba.

Slovesnost smo začeli s himno in pozdravom praporščakov slovenskih veteranskih in domoljubnih organizacij ter prapora 20. pehotnega polka Slovenske vojske in Policijske uprave Celje.

Govor slavnostnega govornika, podžupana Sama Seničarja:

"Dan državnosti je praznik, ob katerem se skoraj nujno vračamo k velikim besedam, kakršne so samostojnost, svoboda, narod, država in domovina. To so besede, ki jih izgovarjamo vsako leto, pa vendar bi bilo narobe, če bi zaradi tega postale prazne ali samoumevne. Za vsako od njih je namreč zgodba ljudi, ki so v odločilnem trenutku razumeli, da je prihodnost nekaj, za kar je treba prevzeti odgovornost.

Ko govorimo o državi, ne govorimo samo o zgodovinskih prelomnicah, političnih odločitvah in pogumu tistih, ki so pred petintridesetimi leti verjeli, da lahko Slovenci uresničimo stoletni sen svojih prednikov. Govorimo tudi o nečem veliko tišjem in bolj vsakdanjem. O občutku, da lahko zjutraj odpremo vrata svojega doma brez strahu, da lahko otroke pošljemo v šolo, načrtujemo prihodnost in živimo v miru, ki se nam prav zato, ker traja, pogosto zdi skoraj naravno stanje sveta.

Ob misli na čas razpada Jugoslavije in na dneve, v katerih se je rojevala naša država, se mi najprej prikaže zelo oseben in skoraj nenavadno miren prizor. Kot najstnik sem vojno preživel v zaklonišču, kjer sem s sosedom igral karte, ne da bi zares razumel, kaj se dogaja nad nami in okoli nas. Ker sem bil premlad, da bi znal nevarnost postaviti v pravi okvir, sem tiste trenutke doživljal drugače, kot bi jih najbrž doživljal danes.

Šele pozneje sem razumel, kako velik privilegij je bilo prav to, da se nevarnosti nisem zares zavedal. Šele pozneje sem razumel, kako dragoceno je bilo, da se vojna pri nas ni raztegnila v leta porušenih mest, razbitih družin in izgubljenih domov. In šele pozneje sem zares začutil hvaležnost, da mi nikoli ni bilo treba bežati, da mi ni bilo treba zapustiti doma, ker bi politika, nasilje ali sovraštvo odločili, da tam zame in za mojo družino ni več prostora.

Ta hvaležnost se mi zdi pomembna prav zato, ker vemo, da mnogim ljudem ni bilo dano ostati tam, kjer so si ustvarili življenje. Zaradi vojn, preganjanja, nasilja, revščine ali političnih odločitev, v katerih posameznik nenadoma postane zgolj številka, so morali zapustiti svoje domove in si jih poiskati drugje, v tuji državi, med tujimi ljudmi in v jeziku, ki ni njihov. Kaj tem nesrečnim ljudem pomeni država? Kdor tega ni doživel, težko zares razume, kaj pomeni izgubiti samoumevnost doma, lahko pa vsaj poskušamo razumeti, da je mir, v katerem živimo, nekaj neizmerno dragocenega.

Država, če jo razumemo prav, ne obstaja zato, da bi človeka preglasila, ampak zato, da bi mu omogočila življenje, v katerem lahko ostane človek. Njena vrednost se ne kaže samo v simbolih in institucijah, temveč v tem, ali človeku omogoča varnost, pripadnost, svobodo, priložnost za delo in ustvarjanje ter dom.

Zato se mi zdi pomembno potovati. Ne samo zato, da človek vidi druge kraje, ampak zato, ker se na poti spremeni tudi njegov pogled na kraj, iz katerega prihaja. Potujemo lahko tudi ob knjigi, filmu, zgodbi drugega človeka ali ob srečanju z mislijo, ki ni naša. Takrat se vsaj za hip odmaknemo od lastne gotovosti in spoznamo, da naš pogled na svet ni edini.

Takšna potovanja nam pokažejo, da mir ni povsod enako trden, da dom ni povsod enako varen in da prihodnosti ni povsod mogoče mirno načrtovati. Hkrati nam pomagajo drugače razumeti lastni dom, ne kot nekaj popolnega in ne kot nekaj, česar ne bi smeli presojati, ampak kot prostor, katerega vrednost pogosto zagledamo šele z določene razdalje. Njegove pomanjkljivosti ostanejo, vendar se ob njih jasneje pokaže tudi vse dobro, kar sicer hitro postane samoumevno. In dobrega je veliko več, kot si včasih mislimo.

Dolgo sem tudi sam živel v prepričanju, da živim v malem mestu, v mali državi, kjer se vsi med seboj poznamo in kjer nekako vemo drug za drugega. Toda vedno bolj ugotavljam, da je to v resnici utvara, ki nastane takrat, ko se zapremo v svoje male kroge, v svoje navade, znance in predstave o tem, kakšna je skupnost okoli nas. Mislimo, da poznamo mesto, čeprav poznamo le nekaj njegovih ulic. Mislimo, da poznamo državo, čeprav poznamo predvsem tisti njen del, ki nam je najbližji.

Zato sem hvaležen za ljudi, ki sem jih spoznal v zadnjih treh letih in ki so mi pokazali, kako raznolika, živa in včasih tudi presenetljivo nevidna je skupnost, v kateri živimo. Spoznal sem ljudi, ki se z veliko predanostjo ukvarjajo s stvarmi, za katere morda ne izvemo vsak dan, pa vendar brez njih naše okolje ne bi bilo enako. Nekateri ustvarjajo, drugi učijo, tretji povezujejo, četrti pomagajo, mnogi pa preprosto vztrajajo pri delu, ki ga opravljajo zato, ker verjamejo, da ima smisel.

Prav v teh ljudeh, ki jih srečujemo na prireditvah, vajah, tekmah, prostovoljnih akcijah, v kulturnih in humanitarnih ustanovah ter pri vsakdanjem delu, vidim obliko državotvornosti, ki nima skoraj nobene zveze s politiko, ima pa zelo veliko zveze z državo. Društva, gasilci, civilna zaščita, kulturne, športne in humanitarne organizacije niso samo prijeten dodatek k življenju skupnosti, ampak so pogosto njeno najbolj trdno tkivo. So prostori, kjer se ljudje srečujejo, kjer si mlajši in starejši predajajo znanje in izkušnje, kjer nekdo opazi stisko drugega in kjer nastajajo prijateljstva ter občutek pripadnosti.

Včasih prav vključitev v takšno skupnost pomeni razliko med osamljenostjo in pripadnostjo, med zimo za štirimi hladnimi stenami in zimo med ljudmi, ki človeka poznajo, ga pogrešijo in ga znajo povabiti medse. To se morda ne zdi velika državna tema, vendar nobena skupnost ni zares močna, če v njej človek lahko izgine, ne da bi to kdo opazil.

V tej vsakdanji skrbi za druge nastaja državotvornost, ki se ne kaže v boju za oblast, ampak v zvestobi javnemu dobremu in v pripravljenosti skupnosti, da poskrbi za svoje ljudi. Mirno okolje nam omogoča, da se posvečamo umetnosti, kulturi, izobraževanju, športu, vzgoji in ustvarjanju prihodnosti. Prav te dejavnosti nam hkrati kažejo, zakaj je mir tako dragocen. Ker šele v njem človek lahko preseže golo preživetje in začne zares živeti z drugimi.

Dan državnosti zato zame ni samo spomin na trenutek, ko je Slovenija postala samostojna država. Je priložnost, da se vprašamo, ali znamo z državo, ki smo jo prejeli, ravnati dovolj skrbno. Ali znamo ceniti mir, preden ga izgubimo, slišati ljudi, ki živijo zunaj našega prijateljskega kroga, ali razumemo, da skupnost ni nekaj, kar obstaja samo od sebe, ampak nekaj, kar lahko razpade, kadar zanjo ne skrbimo.

Če je bila samostojnost nekoč odločitev, je danes naša naloga, da tej odločitvi vsak dan znova dajemo smisel. Ne samo z velikimi državnimi dejanji, temveč tudi z načinom, kako se pogovarjamo, kako sprejemamo drugačnost, kako spoštujemo delo drugih in kako razumemo skupni prostor. Domovina namreč ni samo kraj, kjer smo rojeni, ampak prostor, za katerega nam ni vseeno. Prostor, ki ga ne ljubimo zato, ker bi bil popoln, temveč zato, ker ga želimo soustvarjati.

Zato si ob današnjem prazniku želim, da bi Slovenijo gledali z več hvaležnosti in z več odgovornosti hkrati. Da bi bili ponosni, ne da bi postali vzvišeni, kritični, ne da bi zdrsnili v cinizem in sovraštvo, različni, ne da bi pozabili, da imamo skupen dom.

Želim si države, v kateri bo dana beseda nekaj veljala in v kateri bo stisk roke pomenil več kot prazna obljuba. Države, v kateri pogodbe, zakoni in institucije ne bodo nadomestilo za zaupanje, ampak njegov izraz. V kateri bo javno dobro imelo prednost pred zasebnimi koristmi, odgovornost pred preračunljivostjo in človek pred dobičkom.

Želim si skupnosti, v kateri uspeh posameznika ne bo zgrajen na škodo drugih, v kateri moč ne bo pomenila pravice do vsega in v kateri bomo znali razumeti, da tisto, kar je skupno, ni nikogaršnje, ampak pripada vsem nam. Šole, zdravstvo, kultura, prostor, narava in institucije niso ovira zasebnim željam, ampak dediščina in odgovornost, ki jo predajamo naslednjim generacijam.

In predvsem si želim, da bi se zavedali, da mir in urejena skupnost nista dolgočasni danosti, ampak tiha temelja vsega, kar lahko v življenju postanemo.

Naj bo dan državnosti zato opomin, da se država ne konča pri njenih simbolih, temveč se začne pri ljudeh.

Pri tistih, ki jih poznamo, in pri tistih, ki jih šele moramo spoznati. Pri tistih, ki delijo naše poglede, in pri tistih, ki nam pokažejo, da je svet večji od našega varnega zavetja znanega.

Srečno, Slovenija.

In srečno vsem nam, ki jo vsak dan, pogosto tiho in neopazno, a zato nič manj pomembno, ustvarjamo."

Slovesnost ob dnevu državnosti so pripravili: pripovedovalka Petra Čičič, glasbenik Jaka Berger, scenografka in kostumografka Maja Zupanc, saksofonistka Julija Sluga, pod mentorstvom Jovane Joka iz Glasbene šole Celje, pevka Tia Prah, učenci III. osnovne šole Celje pod mentorstvom Špele Lipuš. Idejna zasnova in režija proslave Nuša Komplet Peperko.

Ob dnevu državnosti iskreno čestitamo vsem Celjankam in Celjanom, Slovenkam in Slovencem. 

VIR: O-STA