29. april je mednarodni dan plesa za katerega je zaslužen dr. Henrik Neubauer.

Barbra Drnač, Maribor

29. april je mednarodni dan plesa za katerega je zaslužen dr. Henrik Neubauer.

Da imamo vsi, ki smo na kakršenkoli način povezani s plesom, svoj dan, je zaslužen slovenski koreograf, režiser, plesalec, publicist, zdravnik dr. Henrik Neubauer, ki je leta 1980 v Varni v Bolgariji na sestanku Mednarodnega plesnega komiteja, katerega sekretar je bil, slišal za praznovanje mednarodnega dneva meteorologije. “Takrat sem pomislil, zakaj ne bi imeli še mednarodnega dneva plesa. V Varni so se z mojim predlogom takoj vsi s predsednikom Jurijem Grigorovičem na čelu strinjali in izbrali smo 29. april, rojstni dan velikega baletnega reformatorja Jeana-Georgesa Noverrea, za ta naš dan.‘ Potem je sledilo še prepričevanje Izvršnega sveta Mednarodnega gledališkega instituta, dokler nismo leta 1982 prvič proslavili ta dan. Proslavljanje se je širilo naprej in danes ga praznuje že res skoraj ves svet na vseh petih celinah, in to s plesom, kar je najpomembneje. Ob 30-letnici, leta 2010, sem bil povabljen v palačo Unesca, da ob takratni proslavi povem nekaj besed o nastanku tega dneva. Tudi to mi je bilo v veliko čast,’  je dr. Henrik Neubauer povedal v zadnjem intervjuju za oddajo Parado plesa.

Dr. Henrik Neubauer je bil avtor prve mednarodne plesne poslanice, bil več desetletij aktiven član Mednarodnega gledališkega inštituta ITI Worldwide, sprva kot predsednik Slovenskega centra po osamosvojitvi, pozneje kot njegov stalni sodelavec, organizacija pa ga je leta 2017 razglasila za častnega člana. Dr. Henrik Neubauer je preminil avgusta 2024 in zelo ga pogrešam. Ne samo zato, ker je bil zakladnica znanja in se umetna inteligenca lahko skrije pred njim ampak tudi zato, ker sem vsako leto, pravočasno oz. predčasno dobila prevod poslanice, ki jo ob tem prazniku napiše oseba, ki je tesno povezana s plesom. Aktualna predstavnica ITI za Slovenijo je dramaturginja iz ljubljanske operno baletne hiše Tatjana Ažman in njena ‘ažurnost’ se ponazori z znanima srbskim pregovorom ‘kasno stiže Marko na Kosovo polje’. Še nekaj stavkov o Slovenskem centru ITI, da bomo vedeli, da obstaja. Slovenski center ITI je namreč del mednarodne mreže International Theatre Institute ITI, World Organization for Performing Arts, ki jo je leta 1948 v Pragi ustanovil UNESCO z namenom spodbujanja mednarodnega sodelovanja. Deluje pod okriljem Kulturnega zavoda ODER v Ljubljani in povezuje slovenske ustvarjalke z globalnim prostorom gledališča in plesa. Slovenski center ITI razvija in podpira umetniške, izobraževalne in raziskovalne projekte, spodbuja mobilnost umetnic ter omogoča mednarodno izmenjavo znanj in praks v sodobnem kontekstu. S svojim delovanjem prispeva k vidnosti slovenske uprizoritvene umetnosti v mednarodnem prostoru ter krepi dialog med različnimi kulturami in umetniškimi pristopi.

Crystal Pite je uveljavljena kanadska koreografinja in avtorica letošnje poslanice ob mednarodnem dnevu plesa.

So se pa zato tudi letos zelo aktivirali v Društvu za sodobni ples in Sabrina Železnik, njihova PRovka mi je poslala poslanico, ki jo je letos napisala kanadska koreografinja Crystal Pite in se v prevodu nekdanje plesalke skupine Arruba Nataše Jelić glasi takole: ‘Ljudje se gibamo – iztegnemo roke, kolena se nam upognejo, glave kimajo, prsni koši se stisnejo vase, hrbti se usločijo, poskakujemo, skomignemo z rameni, stiskamo pesti, drug drugega dvigujemo in odrivamo. To je naš jezik, a tudi naša dejanja. To je, kar telo pove o potrebah, porazu, pogumu, obupu, hrepenenju, radosti, razdvojenosti, nemoči in ljubezni. Te podobe nam v mislih bliskovito izrišejo
pomen, saj smo ta občutja pristno izkusili s telesi – to nas je (z)ganilo. Vsi smo plesalci. Življenje nas premika, življenje pleše z nami. Bežen kot dih, trden kot kost – ples smo mi sami. Oblikujemo prostor. S svojimi telesi pišemo v jeziku brez besed, ki ga globoko razumemo. S plesom plemenitimo prostor v sebi in okoli sebe. Kakor življenje se ples v vsakem trenutku sproti ustvarja in uničuje. Kakor ljubezen presega razum. Telo si rada predstavljam kot kraj – kot prostor, ki nosi in oblikuje bivanje. Ko plešemo, smo povsem navzoči v bivanju. To pišem na začetku leta 2026, ko se zdi, da zatiranju, pretresom in trpljenju v našem svetu ni videti konca. Vsak dan smo priča grozotam, ki jih ljudje zmoremo prizadejati drug drugemu, in mehanizmom moči, ki financirajo in podžigajo neizrekljivo nasilje nad ljudmi in planetom – ples se zdi lahkoten, nekoristen odziv. Težko si predstavljamo, kaj lahko umetnik – plesalec stori v svetu, ki tako zelo potrebuje korenite spremembe in ozdravitev. Pa vendar – umetnost je, tako kot upanje, oblika ljubezni.

Nekaj vpogleda v razmišljanje kanadske koreografinje Crystal Pite.

Kljubovalno ustvarjalna v soočenju z oskrunitvijo je topilo za okosteneli um in hkrati balzam, ki ga celi. Umetnost je čolnič, ki nas nosi, ko se – skupaj – spoprijemamo z vprašanji na način, drugačen od novic, od dokumentarnega in izobraževalnega, drugačen od mnenj in družbenih omrežij, od aktivizma in protestov; drugačen, a z vsem skladen. Na temelju ustvarjalnosti gradimo odpornost in upanje z drobnimi dejanji poguma, radovednosti, prijaznosti in sodelovanja. Ples in plesno ustvarjanje je dokaz, da je človeštvo več kot naš zadnji srce parajoči svetovni neuspeh. Ples ne potrebuje ne utemeljevanja ne razlag. Čeprav obstaja le z nami, nam ničesar ne dolguje. Mora se le naseliti v voljno telo. Od tu lahko prevaja neizrekljivo, deluje kot posrednik med nami in neznanim. Ti bežni sledovi lepote v sedanjem trenutku nas (z)ganejo. In ko utelešamo tako ples kot njegovo izginjanje, se spominjamo svoje minljivosti. Hkrati pa nam ples, če smo le pozorni, tu in tam ponudi bežen pogled v našo dušo.’

Tako razmišlja Kanadčanka Crystal Pite. Slovenski center ITI, Društvo za sodobni ples Slovenije, Društvo baletnih umetnikov Slovenije in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti pa so k pisanju poslanice ob mednarodnem dnevu plesa 2026 povabili koreografinjo in Prešernovo nagrajenko, Matejo Bučar, ki razmišlja: ‘Ples ni zgolj abstrakcija življenja; je življenje samo. Je prefinjen mehanizem narave in civilizacije, združen v eno – zakladnica orodij, ki omogočajo, zdravijo in izumljajo. Na ta mednarodni dan plesa prepoznavamo ples ne le kot obliko umetnosti in kulture, temveč kot filozofijo telesa in ključno strategijo preživetja. V svojem jedru je ples temeljna raziskava ravnovesja. Sprašuje, kako se lahko dve telesi, dve stanji ali mnoštvo kultur – morda vse države in celo religije – gibljejo skupaj brez trčenja ali destrukcije. Zadržuje se v krhkem prostoru med stabilnostjo in padcem, med skrajnostmi teže in artikulacije, v nepredvidljivosti obratov.
Plesati pomeni prav to: obvladati sposobnost, da smo hkrati mi sami in ‘drugi’. Spomnimo se duhovitosti Molièra, ki je zapisal, da tragične zablode zgodovine izvirajo zgolj iz pomanjkanja plesne veščine. Če bi bili naši voditelji zavezani k študiju discipline valčka, tanga ali katerega koli drugega plesa, ki ohranja kulturo, bi se morda naučili voditi z milino in dostojanstvom, namesto z golo silo. In kot je nakazal Konfucij, meča ne bi smeli zaupati tistim, ki ne znajo plesati.

Danes, na mednarodni dan plesa, postavljamo drzno zahtevo: naj voditelji, ekonomisti, bankirji, znanstveniki, tehnologi in mnogi drugi preučujejo znanja plesa v vseh njegovih oblikah in pojavnostih ter tako opremljeni krmarijo svet. Ponovno se moramo naučiti spretnosti »valčkov, tangov ali kola« – njihove miline, dostojanstva, spoštljivosti in smisla – za obnavljanje skrhanih vezi človeštva. Vsaka kultura, država ali skupnost sveta že nosi svoje ritme, pesmi in plese preživetja: eleganco tanga; duhovno globino samana, kathaka ali zikra; natančnost pasa de deuxa; svobodo sodobnega plesa; ekstatično silo šamanskega plesa; utrip breakdancea – in še veliko več. Izziv našega časa ni le, kako se giblje ena kultura, temveč kako nenehno izumljati valček med kulturami, državami in religijami – ter najti ritme in korake, ki spoštujejo posamezno, medtem ko usklajujejo celoto. Odgovor – še vedno večinoma neopažen – prebiva v plešočih telesih in umih po vsem svetu.
Na mednarodni dan plesa in tudi sicer velja zato razmisliti o priložnostih, ki nam jih ponuja ples – kot umetnost, kot kultura, kot način mišljenja in gibanja. Obravnavajmo vsak gib, vsako smer in vsako odločitev v življenju, kot da je na pragu, da postane ples.‘

In, da ne bomo samo pisali in brali vabljeni na praznovanje plesa in bčudovanje plesa: ‘Ob mednarodnem dnevu plesa se bo Ljubljana ponovno spremenila v odprto plesno prizorišče in sicer od 13.00 do 23.00 med ploščadjo pred Moderno galerijo in Narodno galerijo ter potmi in kotički parkov– od parka ob pravoslavni cerkvi in podhoda v Tivoli do otroškega igrišča in Jakopičevega sprehajališča. Obiskovalci se bodo lahko čez dan sprehajali med prizorišči, kjer se bodo zvrstile kratke predstave in intervencije. Program bodo dopolnile odprte delavnice za različne ciljne skupine, skupinsko ogrevanje ter večerno druženje ob glasbi. Dogajalo se bo tudi v Celju pred osrednjo knjižnico z začetkom ob 17.00 in v Škofji Loki z zbirnim mestom ob 18.00 na Cankarjevem trgu.

Plesni zemljevid v Ljubljani je zelo natančen.

V Društvu za sodobni ples Slovenije skupaj z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti že več let obeležujemo mednarodni dan plesa. Letos pa je ta pobuda prerasla v festival, ki odpira prostor širšemu krogu plesnih izrazov in ustvarjalcev_k. Program povezuje profesionalne umetnike_ce, mlajše plesne skupine in ljubiteljske kolektive ter predstavlja različne plesne stile – od sodobnega plesa in baleta do hip hopa, flamenka, jazza in ljudskih plesov. Sodelovali bodo: Mirica Ačko, Dragana Alfirević, Tina Benko, Jaka Bombač,Larissa Braatz, Tjaša Bucik,Nuria Capella, Mattia Cason, Patricija Crnkovič, Ana Cvelfar, Lucija Cvjetković, Matija Franješ, Tina Habun, Evin Hadžialjević, Sara Janašković, Marjeta Kamnikar, Katarina Barbara Kavčič, Anamaria Klajnšček, Neža Kokalj, Žigan Krajnčan, Ema Križič, Katja Kučina, Urban Kušar, Katja Legin, Fiona Macbride, Pia Mačerol, Julija Matković, Leon Marič, Andraž Mazi, Anja Mejač, Nina Meško, Nika Murtič, Hana Murovec, Beno Novak, Vita Osojnik, Kristýna Peldová, Nina Pertot Weiss, Snježana Premuš, Andreja Rauch Podrzavnik, Q700-UPM, Kaja Marion Ribnikar, Semina Rizou, Tini Rozman, Urša Sekirnik, Dejan Srhoj, Liza Šimenc, Milan Tomášik, Tara Ukmar, Brina Vadnjal, Tina Valentan, Carolina Alessandra Valentini, April Veselko, Vesna Wolf, Sebastian Zamaro, Nika Zidar, Valentina Zornik, plesalci skupine En–Knap, dijaki_nje SVŠGUGL, študenti_ke Alma Mater Europaea – Akademija za ples in Višje Baletne šole KGBL, plesalci_ke Kuga crew in Kuga studija, Balfolka, Bottoms Up swing, Društva CoraVienta, Corazón Latino in drugi. Za glasbo bo poskrbel dj tandem Jupi Ter, dogodek pa bo povezoval Dani Petković,’ sporoča Sabrina Železnik. Zaplešite, ker veste, da je dan s plesom odličen dan!

Tukaj pa še poslanica Mateje Bučar v angleškem jeziku. SLOVENIAN MESSAGE FOR INTERNATIONAL DANCE DAY 2026
‘Dance is not a mere abstraction of life; it is life itself. It is the sophisticated mechanism of nature and civilization combined—a treasure chest of tools to enable, heal, and invent. On this World Dance Day, we recognize dance not just as a form of art and culture, but as a profound philosophy of the body and a vital strategy for survival. At its core, dance is a fundamental inquiry into balance. It asks how two bodies, two states of being, or a multiplicity of cultures—perhaps all nations and even religions—can move together without colliding or destroying one another. It lingers in the fragile space between stability and fall, between the extremes of weight and articulation, in the unpredictability of turns. To dance, namely, is to master the capacity to be oneself and “the other” simultaneously. We recall the wit of Molière, who suggested that the tragic blunders of history arise merely from a lack of skill in dancing. If our leaders were obliged to study the discipline of the waltz, the tango, or any other culture-preserving dance, perhaps they would learn to lead with grace and dignity rather than pure force. And, as Confucius implied, the sword should not be granted to those who do not know how to dance.

Today, on World Dance Day, we make a bold demand: let leaders, strategists, economists, bankers, scientists, technologists, and many others study the knowledge of dance in all its forms and manifestations, and thus equipped, steer the world. We must once again learn the skills of “waltzes, tangos, or kolo”—their grace, dignity, attentiveness, and meaning—to restore the frayed bonds of humanity.
Every culture, state, or community in the world carries its own rhythms, songs, and dances of survival: the elegance of tango; the spiritual depth of Saman, Kathak, or Zikr; the precision of the pas de deux; the freedom of contemporary dance; the ecstatic force of shamanic dance; the pulse of breakdance—and much more. The challenge of our time is not just how one culture moves, but how to continually “waltz” with many cultures, states, and religions—and find rhythms and steps that respect the particular while harmonizing the whole. The answer—still largely unnoticed—resides within dancing bodies and minds across the world.
On World Dance Day, and beyond, we are called to reflect on the possibilities dance offers us—as art, as culture, and as a way of thinking and moving. Let us therefore treat every movement, direction, and decision in life as if it were on the verge of becoming a dance.’

VIR: https://www.paradaplesa.si/