v sredo, 11. decembra 2024, ob 18. uri vabljeni v Knjigarno Konzorcij na srečanje s hrvaškim novinarjem Aleksandrom Stankovićem, avtorjem knjige Depra, ki je v prevodu Tatjane Cestnik izšla pri Mladinski knjigi.

Spoštovani,

v sredo, 11. decembra 2024, ob 18. uri vabljeni v Knjigarno Konzorcij na srečanje s hrvaškim novinarjem Aleksandrom Stankovićem, avtorjem knjige Depra, ki je v prevodu Tatjane Cestnik izšla pri Mladinski knjigi.

Pogovor s priznanim hrvaškim novinarjem in televizijskim voditeljem bo vodila Miša Molk.

O DEPRI: Aleksandar Stanković že leta trpi za depresijo, zdaj pa se je odločil, da bo o svojem boju z njo spregovoril v knjigi. Depra je nastala v času, ko se je avtor po trinajstih letih boja z boleznijo znašel na začetku, saj antidepresivi, ki so mu dotlej omogočali normalno življenje, niso bili več učinkoviti. Stanković, ki je znan tudi delu slovenske javnosti po oddaji Nedeljom u dva, je v knjigi Depra iskreno opisal osebno bitko z depresijo. Za njegov dolgoletni boj so vedeli le najožji prijatelji in družina, zdaj pa se je odločil o njem spregovoriti tudi javno. Knjiga je napisana v zanimivem dvožanrskem formatu kot kombinacija poezije in proze – vsako pesem spremlja prozni zapis, ki jo pojasnjuje.

O AVTORJU:
Aleksandar Stanković se je rodil leta 1970 v Bački Topoli. Od leta 1985 je novinar Hrvatske radiotelevizije. Znan je po oddaji V nedeljo ob dveh, ki jo ureja in vodi od leta 2000. Stanković je za HTV ustvaril pet sezon potopisne nanizanke Vjetar u kosi, v kateri je z motorjem potoval po svetu.

 

IZ KNJIGE:
»Dvesto dni traja. Brez izjeme, dan za dnem. Celo leto 2023. Stara terapija ne deluje več, nova ne učinkuje. Boj za besedo in nasmeh. Ne prosim sočutja, samo povem. Pišem knjigo, iščem založnika, pripravljam rokopis, delam oddajo. Resno se sprašujem, kako dolgo bom zdržal. Najbolj me muči potopis. Veliko ljudi je odvisnih od mene, vzel sem jim poletje, projekt ni majhen. Na pol poti smo, z mano pa je vse slabše. Jim lahko rečem, da ne morem več? Da mi dol visi za ljudi in kraje, cesto in motorje – pri čemer sem jaz vse to predlagal. Ali pa naj pač grem, se potrudim, vzporedno pa lahko posnamemo dokumentarec o depresiji, ustvarimo dodano vrednost, pošljemo sporočilo ljudem, ki so v enakem dreku. Zanimivo je, da sem med to najdaljšo krizo, odkar se spopadam z depresijo, posnel trideset oddaj. V nedeljo od dveh do treh ni bilo

z mano nikoli slabo. Psihiatrinja pravi, da po televiziji delujem popolnoma normalno in nihče ne bi uganil, da sem bolan. Soproga tega ne reče. Molči, umakne se vase, strta, ker mi ne more pomagati. Spominja se minulih poletij, ko sva kolesarila po Grčiji. Bila sva srečna. Mislim, da sva tudi zdaj, ampak iz te knjige se tega ne vidi.«

VIR: MKZ