Vlada ocenjuje, da je ureditev, ki določa, da se lahko postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice v javno korist za energetsko infrastrukturo začne le na predlog države, lokalne skupnosti ali investitorja, v celoti skladna z Ustavo.

Avtor:

Brane Janjič

Vlada ocenjuje, da je ureditev, ki določa, da se lahko postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice v javno korist za energetsko infrastrukturo začne le na predlog države, lokalne skupnosti ali investitorja, v celoti skladna z Ustavo.

Po mnenju vlade določba ne posega v lastninsko pravico posameznikov, saj ti še vedno razpolagajo z drugimi pravnimi možnostmi za zaščito svojih interesov po veljavnih predpisih civilnega prava. Ti postopki zagotavljajo učinkovito sodno varstvo, če bi bila lastninska pravica posameznikov dejansko kršena.

Vlada poudarja, da institut razlastitve pomeni poseg v lastninsko pravico, zato lastniki nepremičnin ne morejo imeti ustavne pravice, da sami sprožijo postopek, katerega posledica je omejitev njihove pravice. Ureditev, kot jo določa veljavni Energetski zakon, po oceni vlade omogoča zakonito, pregledno in sorazmerno varovanje javne koristi, hkrati pa zagotavlja tudi pravno varstvo posameznikom v okviru obstoječih sodnih postopkov.

Poleg razlastitev se odpirajo tudi druga vprašanja povezana z lastninsko pravico

Instrument razlastitve, v primerih, ko gre pri energetskim infrastrukturi za javno korist, je skrajni ukrep, ko v zakonskem roku z lastniki nepremičnin ni mogoče doseči ustreznega dogovora.
Gre pa pri umeščanju infrastrukturnih projektov v prostor in s tem povezanimi nadomestili in odškodninami za širši problem, ki vključuje tudi vprašanja povezane s služnostjo in urejanjem teh vprašanj. Na tovrstne težave operater prenosnega in distribucijskih omrežij opozarjajo že nekaj časa, o tem pa je bilo govora tudi na nedavni konferenci Energetika in pravo 25.

Kot je na njej izpostavil pomočnik direktorja sektorja za podporne dejavnosti Blaž Košorok, je urejanje služnosti eno zahtevnejših področij, s katerim se energetska podjetja soočajo že vrsto let. Del energetske infrastrukture je bil namreč zgrajen v času, ko so bile lastninske razmere drugačne, zato služnosti za nekatere trase niso bile vpisane v zemljiško knjigo, čeprav so bile gradnje izvedene na podlagi veljavnih dovoljenj in v skladu s takrat veljavno zakonodajo. 

V prenosnem in distribucijskih podjetjih ob tem v zadnjem času opažajo, da se na trgu pojavljajo posredniki, ki lastnikom zemljišč ob visokih provizijah obljubljajo nerealno visoke odškodnine tudi za nazaj, kar ustvarja nepotrebne napetosti. Pri tem se odpira tudi vprašanje, iz katerih virov bi sploh lahko pokrili tovrstne odškodnine, v kolikor bi bile lastnikom dejansko prisojene, saj gre po ocenah za zelo visoke zneske.

Nova zakonodaja je prinesla več jasnosti, a bo treba nekatere zadeve še doreči

Kot pravi predsednik GIZ distribucije dr. Ivan Šmon je novi zakon EZ-2 na tem področju sicer prinesel več jasnosti, a del problema ostaja. Zakon sicer določa, da lahko investitor v energetsko infrastrukturo – bodisi ELES bodisi katero od distribucijskih podjetij – skupaj z državo ali občino sproži postopek za ustanovitev služnosti ali razlastitev, če v 30 dneh po ponujeni pogodbi ne doseže dogovora z lastnikom. 

V praksi podjetja tudi večino primerov rešijo sporazumno: z neodvisnimi cenitvami in poštenim dialogom z lastniki. Kljub temu pa posamezni zapleti pri usklajevanjih in zemljiškoknjižnih postopkih lahko povzročijo precejšnje časovne zamike pri gradnji posameznih odsekov daljnovodov, zlasti tam, kjer potekajo nadgradnje na že obstoječih trasah. 

Vse zamude pri načrtovanju oziroma izvedbi infrastrukturnih energetskih projektih, pa dejansko posredno pomenijo tudi ogrožanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo in tudi zamik pri uresničevanju sprejetih energetskih in podnebnih ciljev.

Za ureditev vprašanj povezanih z uveljavitvijo javne koristi bi potrebovali poseben sistemski zakon

Pravni strokovnjak in soavtor slovenske energetske zakonodaje dr. Rajko Pirnat v zvezi s temi vprašanji pravi, da se je po osamosvojitvi bistveno spremenila pravna razlaga lastnine in njeno varstvo. Zato je po njegovem »izhodišče, ki ga je treba upoštevati pri reševanju te problematike to, da je treba lastninsko pravico varovati in zagotoviti ustrezno odškodnino za poseg vanjo, hkrati pa je treba tudi vse, katerih nepremičnine so se ali se uporabljajo za energetsko infrastrukturo, obravnavati enako«, pri čemer bi bilo ta vprašanja mogoče ustrezno sistemsko nasloviti in rešiti s posebnim sistemskim zakonom.

VIR: Naš Stik